Od nekdaj ga obožujem. V njem se počutim igrivo kot morska deklica. Skakanje v velike valove, lovljenje majhnih ribic v kanglice, snorkljanje, igranje v vodi z otroki, otroško jahanje delfina, ki sem bila seveda vedno jaz, skozi leta samo še povečuje mojo ljubezen do vode.
Ne more biti drugače, kot da spoznam človeka, ki je strasten potapljač in želi z mano deliti to ljubezen. Takoj me navduši in seveda sledil bi naj tečaj varnega potapljanja.
Začnem neustrašno na Bledu, z vsem navdušenjem, a se kaj kmalu začne zatikati pri obveznih vajah. Tudi pri eni najbolj banalnih, kjer moraš sneti masko pod vodo. Nato se skoraj utopim, ker moram preveč obtežena napihniti prazen kompenzator plovnosti. Pri tem se mi še snamejo plavuti in ko se hočem prijeti inštruktorja, me odrine, češ, da se po njemu že ne bom obešala. Počasi dobivam zamere do takega učenja. Nato se začnejo težave z izravnavanjem pritiska in bolečimi ušesi. Nočem odnehati, zato prosim inštruktorja M.R., če mi lahko vaje pokaže na kakšen drug način, da jih bom lahko osvojila, saj sem vendar morska deklica. Pravi da ne. Ta šola ni zame, se odločim, in skoraj sem že na tem da rečem, da tudi potapljanje ni zame.
Pa me moj dragi odpelje k svojemu prijatelju Bojanu Majcnu v uk. Zato prvotni klub zamenjam s klubom Pro Dive, kjer si resnično vzamejo čas za vsakega potapljača in individualno prilagajajo učenje različnim tečajnikom. Problemi z ušesi? Smešno. Kaj pa je to? Vse je rešljivo. Bojan pozna vse možne in nemožne načine ter kombinacije kako rešiš težave z izravnavanjem pritiska. Trudi se s teboj dokler ne najdeš sebi najboljšega in pozabiš, da so te težave sploh kdaj obstajale.
Panični strah pred snemanjem maske izgine, ker je toliko drugih stvari prej, da se v bazenski vodi čisto sprostiš in je vaja na koncu otročje lahka. Pozitivna motivacija pri učenju je res ključnega pomena in seveda inštruktor, ki mu 100% zaupaš, da te bo naučil vsega, morebitno težkega, na igrivo lahek način. Zaupanje, da ti ne bo sredi potopa brez opozorila zaprl dotok zraka ali te pustil da potoneš. Pa vendar brez popuščanja in gledanja skozi prste. Kar veliko potenja z več dnevnimi, urnimi vajami v bazenu in neskončnim ponavljanjem je bilo potrebno za pridobitev vsaj malo samozavesti. Tudi še dodaten cel vikend je bil preživet v bazenu. Ampak je bilo vredno. Ne pravijo zastonj, da vaja dela mojstra.
Željna nadgraditi znanje se priključim skupini, ki se je teden dni potapljala v Bolu na Braču in tudi tam opravim dvanajst, mojem znanju prilagojenih potopov.
Globoko hvaležna, da si je Bojan vzel čas in se trudil z mano. In velika hvala mojemu dragemu Robertu, ki me je peljal v najboljši klub Pro Dive, da bodo morske dogodivščine zopet samo veselje.
Sedaj je potrebno osvojeno znanje na primeren način preizkusiti. Z zaupanjem v klub Pro Dive in mojega inštruktorja Bojana Majcna greva na organizirano potapljanje z njimi. In le kje bi bilo lahko za začetek lepše, kot tropski koralni grebeni z nešteto ribicami v Sharm el Sheikhu.
Na ladji te prijetno božajo topli sončni žarki, ostajaš brez sape ob nebeškem sončnem vzhodu z vsemi odtenki rdeče zlatih barv. In ko se končno potopiš v vodo osupneš ob vsej tej neskončni lepoti in ne veš kako bi še obrnil glavo, da bi si lahko vse te krasote vtisnil v srce. In vsakič je malce drugače, vedno kaj novega. Nepreklicno se zavem, da je bilo vredno vsakega truda. Še trinajst potopov v okolici Sharma je bilo potrebnih za zadnji bombonček – potopljeno ladjo Thistlegorm, ki je kulminacija celega tedna. Ko se potopiš v osrčje potopljene ladje se dejansko ustavi čas. Vse je nepremično, pisane ribice zamrznjene v času te ponesejo v nek drug čas in s ponižno hvaležnostjo odplavaš naprej, želeč si, da bi lahko ostal samo še malo. Da bi vsaj še za trenutek ostal tudi ti zamrznjen v času. Bil del preteklosti in sedanjosti hkrati.
Radovedne ribice plavajo s teboj, ob tebi in dejansko se znova počutim kot morska deklica.
Vsak potop prehitro mine, vendar je tudi na palubi vedno prijetno veselo s skrbno izbrano ekipo, kar je pomemben dejavnik skupnega prebijanja časa. In ne nazadnje me osvojijo tudi odlična kosila pripravljena na ladji.
Teden vse prehitro mine, zato na ladji absorbiram še vso možno sončno svetlobo in toploto, da me bo grela v temnih zimskih nočeh. Pred očmi mi bodo nagajivo zaplesale ribe vseh možnih barv in oblik, ki sem jih imela priložnost spoznati in kaj kmalu bo na vrsti novo raziskovanje morskih gladin. Sedaj sem že prava mala Mares morska deklica.
Vmes pa še drvenje po snežnih strminah, ampak to je pa že čisto nova zgodba.
Marjetka Dobnikar
