RAJA AMPAT: POTAPLJANJE MED ŠTIRIMI KRALJI V NEOKRNJENEM KRALJESTVU NARAVE

4. – 24. januar 2020

Raja Ampat je bila dolgo zaželena destinacija potapljačev kluba Pro Dive. Končno je nanesla prava možnost, kakovostna ponudba potapljaške križarke Mari za razumno ceno, saj tovrstna potovanja sicer veljajo za najdražje potapljaške destinacije na svetu … Ni samo rečenica, da je Raja Ampat poslednji raj na Zemlji: znanstveniki ocenjujejo, da je biodiverziteta morskega življa tukaj med največjimi na planetu. »Štirje kralji«, kar je dobesedni pomen »Raja Ampat«, so otoki Misool, Salawati, Batanta in Waigeo, ki zares kraljujejo sredi morja blizu Ekvatorja jugozahodno od otoške Zahodne Papue, med njimi pa se iz morja kot njihovo ljudstvo dviga na tisoče majhnih vulkanskih otočkov, ki so gosto poseljeni – a ne z ljudmi – predvsem s pticami, katerih raznolikost vrst dosega isto raven kot morska bitja pod vodo.

Po skoraj letu dni pričakovanja smo se 4. dan leta 2020 na Brniku vkrcali za Jakarto z vmesnim postankom v Istanbulu. 20-urna pot je izčrpavajoča, zato je bilo toliko pomembneje, da smo dva dni preživeli najprej v živahni indonezijski prestolnici. Tistim, ki so se tukaj znašli prvič in so vajeni bolj turističnih destinacij, je Jakarta predstavljala precejšen šok. Prometni infarkti, ki jih mesto doživlja večkrat dnevno, hoja po pločnikih in prečkanje cest, ki je pogosto boj za preživetje, izredna raznolikost urbane podobe, ki jo je težko opredeliti kot ta ali oni predel mesta … ne, Jakarta res ni turistična destinacija, tudi ni mesto privlačnih znamenitosti, nakupovalnih priložnosti ali nore nočne zabave. Bistvo prestolnice s skoraj 12 milijoni vsakodnevnih prebivalcev in prišlekov je ravno njena neskončna raznolikost. Na slabih 100 m2 vidiš hkrati vse: ljudi, ki se v svojih barakah trudijo ohraniti svoje kampunge, naselja, v katerih so vedno živeli, a jih sedaj izpodrivajo vrtoglavo visoke najsodobnejše stolpnice svetovnih korporacij; prestižen hotel in kravji pašnik; prodajalce ulične hrane, ki jo prebivalci mesta redno uživajo, saj skoraj nimajo navade kuhati doma, in poslovneže, ki hitijo na naslednji sestanek, po katerem bodo skočili še na masažo v bližnji salon, kar je vitalni del njihovega vsakdana. Premikanje po mestu je tako nemogoče, da se na Jakarti šteje poseben čas, domačini mu pravijo kar »Jakarta time«. Dogovoriš se ob uri, prideš uro kasneje, tvoj zmenek pa potrebuje še pol ure, da prispe … taksi je tukaj še najslabša izbira. Mnogo hitrejši so avtobusi Transjakarta, kjer je na dlani obiskovalcu tudi resnično življenje, še hitreje pa se po mestu premakneš, če si upaš preko aplikacije naročiti vratolomno vožnjo z Gojekom ali Grabom (skuter z voznikom), ki ti ponudi čelado in zavetje za svojim hrbtom … ni dobro poudariti, da se ti mudi, kajti že brez tega se odločiš, da je to morda trenutek tvojega konca… a pride le tvoj cilj na drugem koncu predela mesta. Neverjetno malo nesreč se zgodi na skuterjih, ki se vedno uspejo izmuzniti skozi vrzeli med avtomobili, pločniki in pešci. In na ta način ti mesto zleze pod kožo, kajti Jakarta resnično je to, kar so njeni ljudje: vljudni, prijazni in ustrežljivi, odkritosrčni in vedno nasmejani. Na stotine različnih religij in pripadnosti, ki se tu znajdejo na enem mestu (četudi jih ima Indonezija uradno samo šest, ena od njih mora biti zapisana tudi v potnem listu vsakega državljana!) seveda doživljajo številne notranje stiske, a prišleku vsi puščajo le občutek neprecenljive raznolikosti, kar je verjetno edina točna oznaka za Indonezijo v celoti.

Kot je torej naš klubski vodja in organizator potovanja preudarno predvidel, smo se na Jakarti dobro aklimatizirali, kar je pred intenzivnim potapljanjem nujno, da kar se da zmanjšamo možnost nastanka potapljaških bolezni. Z ledeno prezračevanim nočnim letom smo se v šestih urah premaknili v Sorong, eno večjih mest Zahodne Papue, ki pa je popolnoma drug svet. Pristaniško mesto služi bolj ali manj oskrbi ladij, ki od tukaj izplujejo in se sem vračajo po nove zaloge in nove skupine, kot je bila naša. Je tudi pomembno gospodarsko središče, saj ne gre pozabiti, da je Zahodna Papua eno najbogatejših nahajališč zlata, bakra in nafte, ki jih tuje korporacije na račun lokalnega prebivalstva že zadnjih šest desetletij divje izčrpavajo.

Že na letališču so nas pričakali Ungke, Ismar in Zul, ki so se kasneje prelevili v naše divemastre in skrbne vodnike tudi pod vodo. Pravzaprav že prvi dan, saj smo takoj, ko smo se iz čolnov izkrcali na simpatično Mari, iz Soronga tudi odpluli. Mari je stara lesena finisi jadrnica, tipično tradicionalno indonezijsko plovilo, ki jo je nemški lastnik z vsem svojim imetjem prenovil v sodobno križarko z veliko pristne patine. Poročen z Indonezijko, je sprejel indonezijsko ime in islamsko vero, čeprav pravi, da ni religiozen človek, a se je želel čim bolj vživeti v lokalni način življenja, se naučil ne le indonezijske bahase (jezika), temveč tudi številnih papuanskih narečij, saj ima tu skoraj vsaj otok svoj jezik. Njegova Mari tako kaže perfektno simbiozo nemške doslednosti in redoljubja ter lokalnih navad, spoštljivega delovnega odnosa do posadke in domačinov, predvsem pa narave Raja Ampat. Na krovu so nas pričakali veliki šopi banan različnih vrst, polne viseče mreže ananasa, lubenic in melon … le tiho smo jih fotografirali in se pri sebi spraševali, kakšni bodo naši občutki, ko bodo ostali le štrclji in prazne mreže … vnaprej smo vedeli, da bo Mari po 12 dneh težko zapustiti.

Prvo popoldne je bilo vreme dokaj mračno, kar pa je le še stopnjevalo naraščanje globoko umirjenega razpoloženja, medtem ko smo tiho pluli po neverjetno mirni gladini morja med prvimi otočki. Verjetno bi vsi kar zadremali v mirnih sapicah na udobnih klopeh na palubi, če ne bi vedeli, da nas kmalu že čaka prvi, testni potop. Uvedel ga je izčrpen Ungkejev brifing, kar je postalo navada za vse nadaljnje potope. Fantje so vsakič prostoročno narisali popolno skico lokacije z vsemi detajli in razložili, kje gre pričakovati tokove in katere morske prebivalce utegnemo srečati. Med njimi verjetno najbolj zaželeni in nenavadni wobbegong morski pes, imenovan tudi carpet shark, saj resnično izgleda kot brkata preproga, zleknjena pod veliko mizasto koralo, nas je presenetil že na testnem potopu. Pa ne le on: tudi par pigmejskih morskih konjičkov, pa dve manjši manti … bili smo srečni kot otroci, naši fotografi, ki so le testirali ohišja, pa so se tepli po glavah, da so zamudili tako priložnost. A v resnici niso zamudili prav nič – prvi okus lepote podvodnega sveta se je od tu dalje le stopnjeval in ponavljal. Testni potop nam je potrdil tudi, da gole roke in noge pod vodo, ki jih temperature dopuščajo, niso pametna ideja: morje tukaj je tako bogato s planktonom, da je v njem na milijone drobnih delcev, ki povzročajo skeleče pike, zaradi katerih smo punce ob prvem dvigu tenko piskale. 3-milimetrski neopren je verjetno najbolj racionalna izbira, voda ima, odvisno od področja, od 26 pa tudi do 30 stopinj, lahko pa vmes presenetijo hladnejši tokovi. Potopi trajajo 60 minut, torej prevroče pod vodo v taki obleki ne more biti.

Mirna nočna plovba nas je v jutranjem svitu privedla na naše skrajno južno izhodišče, akvatorij otoka Misool. Raziskovali smo ga naslednje tri dni, pretežno s štirimi potopi dnevno. Urnik je znan vnaprej in se ga ne spreminja: vstajanje ob 6.00, majhen zajtrk (ki je že precej izdaten!), ob 7h smo prvič v vodi. Nato pravi zajtrk, ob 10h drugi potop, po potopu kosilo in malce počitka. Tretji potop ob 14h, zadnjega pa smo izbirali med sunset potopom ob 17h ali nočnim potopom, ko je sonce že zašlo, ob dvigu na gladino pa nas je pričakala črna noč. Ozračje je tukaj tako čisto, da je nebo do zadnjega kotička posuto z zvezdami, kar je prizor, ki bi ga lahko v neskončnost opazovali, lebdeč v prijetno topli vodi. Še posebej, ko smo podoživljali srečanje z neverjetnim bitjem: še ena izredno nenavadna vrsta morskega psa, “hodeči morski pes” ali epaulette shark, je aktiven večinoma ponoči, četudi lahko na žgočem soncu tudi do ene ure preživi med sprehodom po suhem. Svoje plavuti uporabi kot noge in išče hrano po koralni obali. Zahvaljujoč prizadevanju našega vodnika, smo na zadnjem nočnem potopu na plitvini videli dva lepa primerka … zastrli smo svoje svetilke, saj so sprehajalci izredno plašne živali.

Nočnemu potopu je sledila večerja, pa brifing za naslednji dan, nakar smo prve dni v premagovanju jetlaga popadali v postelje v kabinah ali kar na palubi, kajti temperature se tudi ponoči niso bistveno spustile. Za zgodnje vstajanje postaneš hvaležen takoj potem, ko premagaš samodejno zapiranje oči, kajti tik pred sončnim vzhodom imajo ptiči na otočkih svoje največje zabave: bogastvo zvokov, ki pozdravlja prihod sonca, je edinstvena in neponovljiva melodija, ki te opomni na bogastvo in dragocenost življenja vsako jutro znova.

Sedmi dan je je kapitan zasidral ladjo ob otoku Piyanemo, mi pa smo se s čolnoma, ki sta nas sicer vozila na potope, odpeljali na kopno. Pri domačinih je posadka nakupila zalogo kokosov za razvajanje naslednji dan, mi pa smo podprli mikroekonomijo lokalnih žensk iz vasi Fam, ki tukaj za prišleke iz naravnih sestavin izdelujejo kokosovo olje, mila in drobne spominke. Obiskovalcev je tukaj kar nekaj (no, poleg nas še ena ladja …), saj se po vzponu po nekaj sto stopnicah na dlani razpira čudovit pogled na otočje, ki je ena najbolj priljubljenih vedut Raja Ampat in obvezna točka fotografiranja vsakega popotnika. Tudi mi smo opravili to dolžnost, celo slovensko zastavo ponesli s sabo, da bo bolj držalo. Izlet na kopno smo podaljšali še z obiskom rajske plaže, do katere je pot vodila preko t.i. homestaya, bungalovov na pilotih, ki so namenjeni individualnim popotnikom, torej vsem tistim, ki se ne odločijo za liveaboard, križarjenje z ladjo, temveč bivajo na otočkih in se potapljajo in snorkljajo v organizaciji lokalnih potapljaških centrov. Bil je čas sončnega zahoda seveda, sonce je padlo v morje, za nami pa je bil izredno sončen in vroč dan.

Vreme je bilo precej ugodno ves čas, ni ga bilo dneva brez sonca, bilo je veliko zares vročih delov poti, le eno noč in en dan smo doživeli pravi dež. A tudi to nam ni preprečilo treh potopov, več kot mokri tako ne bi mogli biti.

Med 34 potopi, ki smo jih imeli možnost opraviti, ni niti eden razočaral ali bil nezanimiv, večina pa nas je pustila brez sape, četudi je manometer še kazal 50 barov. Bogastvo rib, ki se jih na tisoče usipa mimo tebe v vsakem pogledu, pa ne le ene vrste, temveč vseh mogočih velikosti, barv in oblik. Morski psi, predvsem sivi koralni in črnoplavuti morski psi so plahi, a vedno prisotni. V nasprotju z drugimi vrstami, ki so za naša običajna merila vse predimenzionirane, so morski psi dokaj majhnih mer, baby sharki so pogosto radovedno plavali z nami. Bolj napadalni od njih znajo biti ogromni trigger fishi, medtem ko se napoleonom podobni humphead parrot fishi kot dame velikanke z ogromnimi umazanimi zobmi v številčnih jatah mirno vozijo naokoli in v pesek predelujejo trde korale. Sweet lips so nas čakale v družinah brez števila, strnjene tako, kot da se jim nikamor ne mudi, medtem ko so skupine barakud največkrat vihrale mimo nas. Nima smisla in ni mogoče naštevati vseh vrst; vsakič po potopu smo na krovu zgrabili debelo enciklopedijo rib, v kateri smo med tisočimi vrstami s pomočjo vodnikov našli prave. Pa smo samo pri ribah. Kje so še vse vrste koral, mehkih, trdih, mizastih, pahljačastih gorgonj … vseh v neverjetnih kreacijah morja, ki si jih noben scenograf ne bi mogel izmisliti. Kot tudi noben kostumograf obleči vseh morskih kreatur na način, kot so tukaj odete v svoje nenavadne oprave. In večino bi jih lahko tudi spregledali, če bi naši vodniki ne bili tako izurjeni, da so nam na potopu ves čas odpirali oči, kaj gledati. Raja Ampat je namreč tudi raj za makro fotografiranje, z izkušenim vodnikom je na voljo za poziranje celo kraljestvo pigmejskih morskih konjičkov, polžkov, rakcev, nudibranchev, prozornih kačic in nešteto drugih, s prostim očesom skoraj nevidnih pojav. Tu in tam se je mimo nas prizibala stara znanka želva, pa plamenke, morene, napoleoni in ogromne sipe. Vidljivost sicer ni tako zelo dobra, kot smo vajeni denimo v Rdečem morju, saj je ocean enostavno prebogat s planktonom in drugim življenjem, nepredvidljivi morski tokovi pa vodo neprestano mešajo, a videli smo zares marsikaj in tudi naši fotografi so s seboj odnesli prekrasne posnetke.

Najveličastnejše doživetje so gotovo bile oceanske mante – tri smo dolgo opazovali na Magic Mountain v južnem delu, ko pa smo se šesti dan premaknili preko noči v srednjo Raja Ampat, nas je v bližini otoka Arborek čakal še t.i. Manta Ridge. Tok je tukaj zelo močan, v času našega potopa je še naraščal, vleče ne le preko grebena na plitvini, temveč tudi vertikalno v globino. Tako smo več kot 30 minut preživeli na 10-12 metrih, privezani na reef hooke in opazovali veličastni ples kakšnih 12 mant nad našimi glavami … manj ko smo jih motili, bližje so nam prišle. Nekatere merijo tudi 6 metrov v razponu plavuti, razlikujejo se po črnih ali sivih vzorcih na trebuhu in hrbtu, vse pa so čudovite živali, kot da so z drugega planeta.

Okoli Arboreka smo se potapljali na več t.i. jettyjih, pomolih, ki slonijo na lesenih pilotih, okoli in na katerih so si korale in ribe ustvarile nove ekosisteme. Tu, kjer so otoki bolj poseljeni kot na jugu in je tudi turizem že začel kazati svoje posledice na koralnih grebenih, je opaziti tudi številna prizadevanja za vzgojo novih koral v zaščitenih mrežah na dnu, kjer so bile korale polomljene. Te se očitno z največjim veseljem množijo in samo upamo lahko, da bodo indonezijske oblasti prisluhnile iniciativam, ki pozivajo k omejenemu številu križark in številu potapljačev, ki lahko koralne grebene hkrati obiskujejo. Zagotovo, Raja Ampat je daleč od masovnega turizma, a tako zanimivo in neokrnjeno področje kliče vsak dan nove obiskovalce, ki se jih hitro nabere več, kot jih ti občutljivi ekosistemi lahko prenesejo. Naj se sliši še tako nenavadno – bogato obilje morskega življenja daje tukaj morda občutek, da je vse kar vidimo, samoumevno in da bo samo po sebi večno trajalo, kar je za odgovornega potapljača seveda nesprejemljivo razmišljanje. Prav to, kar nam je dragocenega ostalo, je potrebno posebej skrbno varovati. Za nas vse in tudi za lokalno prebivalstvo, za katero ne gre pozabiti, da je v svojem boju za preživetje od neokrnjenega morja odločilno odvisno. Kajti ko vsaj čisto malo spoznaš te ljudi, s široko spodnjo čeljustjo, ki dela njihov nasmeh le še bolj prisrčen, srce pa tako ali tako nosijo ves čas odprto za vsakogar, še posebej ko kak zvečer skoraj na skrivaj priplujejo na obisk k prijateljem med posadko naše ladje in nam ob kitari prepevajo papuanske pesmi, se zaveš, da so prave vrednote življenja ohranili mnogo bolje od nas. In kdo smo mi, prišleki, da bi posegali v edini svet, ki ga imajo?

Imena potapljaških lokacij in koralnih grebenov, kot so Why Pretty Shallow, Romeo, Julia, Anchovy Pinacles, Citrus Ridge, Chicken Reef, Blue Magic in številni drugi vsak po svoje obujajo spomine na vsakokrat prav poseben potop, Warna Berwarna, kar pomeni Barvita barvitost, pa slikovito, a točno oriše celoten vtis potapljanja na Raja Ampat.

Če k temu dodamo še odlično in obilno hrano na krovu, profesionalne in izkušene vodnike, več kot ustrežljivo posadko, veliko udobje potapljanja – opreme nikoli nismo sami prenašali, le preverili, si jo nadeli in se zvrnili s čolna v morje – lahko zaključimo le, da potapljanje na Raja Ampat v taki organizaciji ne zadovolji, temveč absolutno preseneti še tako izkušenega potapljača. Porajata se le vprašanje: »Kaj po Raja Ampat sploh še ostane?« in želja: »Nazaj, nazaj v poslednji raj …«

Res pa je, da je način, kot Pro Dive organizira tovrstna potovanja, premišljen in na mestu: če bi tisto jutro, ko smo zapustili Mari, morali sesti na letalo za Ljubljano, bi bilo mnogo pretežko. Morda se sliši enako veliko nasprotje, leteti iz tega neokrnjenega miru v eno najbolj živahnih indonezijskih središč turizma, otok Bali, še posebej v nikoli spečo Kuto – a vendar, štirje dnevi brezdelja, obiskov ptičjih in opičjih rezervatov, templjev, sadnih, sončnih, plažnih in drugih užitkov, vmes pa še par potopov z obale v Tulambenu, zares niso bili slaba ideja našega organizatorja in so nas precej napolnili z močmi in voljo za povratek v mrzlo slovensko zimo. Ki jo bo s spomini na nepozaben prvi mesec leta mnogo lažje preživeti …

In počakati do 1. februarja 2021, ko Pro Dive že najavlja novo priložnost za doživetje Raja Ampat!

Potapljačica
SSI Master Diver

error: Kopiranje onemogočeno
X