Štirideset ljubiteljev podvodnega sveta iz raznih koncev Slovenije se je v nedeljo zjutraj 27.11.2005 zbralo na dunajskem letališču, željnih da čimprej poleti na jug.
Zaradi snežnih padavin in slabih vremenskih obetov so mnogi krenili na pot proti avstrijski prestolnici že sredi noči.
Letalo naj bi proti Egiptu poletelo ob 8.30 uri. A tako kot pod vodo, velja tudi v zraku osnovno pravilo: »najprej varnost«. Zaradi neugodnih vremenskih pogojev je bilo potrebno letalo dodatno pripraviti za polet. Potem, ko so po letalskem trupu in krilih zlili na hektolitre razpršila proti zamrzovanju, se je letalo premaknilo.
Dobri dve uri zamude ni nikogar spravilo v slabo voljo. Nasprotno. Temeljite uvodne priprave in jasen načrt neutrudnega vodje potapljačev Majcen Bojana v organizaciji Potapljaškega društva Maribor, da bomo preživeli čudovit potapljaški safari sredi Rdečega morja.
Po vzponu nad oblake se prikaže sonce. V prihajajočem tednu se ga bomo dodobra naužili. »Še malo in snežno belino bomo zamenjali z morsko modrino – in globino«, si v mislih zložim rimo.
Na najjužnejše civilno letališče v Egiptu prispemo sredi popoldneva. Sledi vožnja z avtobusom v 68 kilometrov oddaljeni Marsa Alam – mestece ob morju, kjer nas že čakata dve ladji.
Pri vkrcavanju sodelujejo vaški otroci, ki takoj pokažejo veliko vnemo za pomoč. Otrok je dejansko preveč, da bi vsakemu stisnil dolar v dlan, a najbolj vztrajni so bili za svojo kratkotrajno pomoč dobro poplačani.
Prvi stik z ladjo, ki bo naše začasno domovanje, je prijetno. Približno 30 metrov dolgo plovilo je seveda prirejeno za potapljaški safari. Široka platforma za potapljaški skok v vodo in enostavno vrnitev iz nje, je ena od njenih pomembnih značilnosti. S širokim krmnim prostorom je povezan odprt predprostor z zloženimi jeklenkami v sredini ter obešalniki in košarami za potapljaško opremo na obeh straneh ladje. Tu so še številni priključki za polnjenje baterij in zunanja stranišča. Notranjost ladje sestoji iz velikega salona z dvema velikima jedilnima mizama za 20 ljudi, pred njima pa prostor s točilnim pultom in pisarniški kotiček. V podpalubju se nahajajo dvoposteljne kabine. Vsaka je opremljena z WC in tušem. Zunanje stopnišče vodi na teraso, kjer je tudi kapitanov in krmarjev delovni prostor.
Funkcionalno, solidno in nič bahavo opremljena ladja je več kot idealna za tiste, ki želijo na njej oziroma pod njo »delovno« preživeti dopust.
Polni novih vtisov in precej utrujeni (nekateri so bili na nogah praktično 24 ur) ležemo k počitku v nestrpnem pričakovanju in ugibanjih, kaj bo prinesel jutrišnji dan.
Zjutraj me prebudi predirljiv »din-don« ladijskega zvonca, ki vabi k zajtrku. (Kasneje ugotovim, da značilno zvonenje redno vabi k dnevnim obrokom hrane in opozarja na sestanke pred posameznimi potopi).
Prvi sestanek z lokalnim potapljaškim inštruktorjem po imenu Metwaly je izčrpen in traja skoraj eno uro. Predstavitev je podrobna – od tehničnih značilnosti ladje in usposobljenosti posameznih članov posadke do detajlnega načrta potovanja in aktivnosti v prihajajočem tednu, zraven pa obilica podatkov in napotkov, pomembnih za varnost potapljačev in dobro počutje gostov na ladji.
Vodiča odlikuje profesionalni odnos do dela in smisel za humor, s čimer si pri potapljačih takoj pridobi zaupanje in simpatije.
Sestanku sledi prvi potop in nato zgodaj popoldne še eden – oba v plitvini široke peščene police dveh koralnih grebenov (Habele el Gadeer in Shelenat). Namenjena sta pridobivanju prvih vtisov in preizkusu opreme ter samih sebe.
Izjemna vidljivost, čistost morja ter barvitost so prve stvari, ki presenetijo in se vsakemu obiskovalcu tukajšnjega podmorja verjetno najbolj vtisnejo v spomin. Za nekoga, ki se je doslej potapljal le v jadranskem morju, je sprememba skorajda šokantna.
Po vrnitvi s prvega potopa marsikdo doda še kakšno utež na svoj pas. Morje je tu precej bolj slano kot doma in sila vzgona je večja. Dodatna utež olajša potop in kontrolirano vrnitev na površino.
Tako kot vodič Metwaly nas prijetno presenetijo tudi ostali člani posadke, ki prizadevno skrbijo za svoje goste na ladji. Nekako nevidni in vendar vedno zraven, ko potrebuješ njihovo pomoč. Kot bi vnaprej brali naše misli in želje.Vsi so izjemno prijazni ter odlično usposobljeni za zaupane jim naloge.
Tudi kuhar je pravi mojster. Odlično pripravljena in dekorirana hrana nam gre v slast. Uvodna zaskrbljenost glede morebitnih prebavnih težav kmalu ponikne. Na ladji se uporablja le ustekleničena voda – tudi za čiščenje zelenjave. Prehrani je nasploh namenjena posebna skrb, saj je od dobrega počutja vsakega posameznika nenazadnje odvisna tudi varnost potopa. Brezalkoholnih napitkov je v izobilju in so brezplačni. Vodič nas k uživanju le-teh dodatno vzpodbuja in opozori, da je za sicer maloštevilne potapljaške nezgode v Rdečem morju v 90 % primerov kriva dehidracija potapljačev.
To niti ni tako nenavadno, če se upošteva, da povprečna temperatura zraka tudi v decembru presega 25 stopinj Celzija. Mi jih v času našega obiska namerimo preko 30.
Na informacijski karti z geografsko meteorološkimi podatki na vhodu v notranjost ladje najdem podatek o številu sončnih ur na dan. Podatek o številu sončnih dni v letu iščem zaman. Očitno so vsi dnevi v letu sončni.
Izvem še, da je povprečna temperatura morja v decembru 24 stopinj Celzija. Naši inštrumenti kažejo stopinjo ali dve več.
Večernemu potopu se prvi dan odpovemo, da bi pridobili na času. Naš cilj je namreč oddaljeni nacionalni park na skrajnem jugu egiptovskega morja imenovan St. John`s reef (Greben svetega Janeza). Zanimivo ime za pretežno muslimansko državo.
Po besedah Metwalija parku ni enakega. Za potapljaške izlete so ga v večji meri odprli šele pred kratkim, zato ga odlikuje nedotaknjenost ter bogastvo rastlinskih in živalskih vrst.
Pred nami je 12 urno nočno potovanje. Ležemo k počitku in zaspimo v ritmu pozibavanja na valovih, ki jih ladja reže na poti proti rakovemu povratniku.
Na St. John`s reefu obiščemo različne lokacije. Ena je lepša od druge in vsaka je najlepša na svoj način. Zato kmalu opustim tovrstne primerjave ter se preprosto prepustim podmorskim prizorom in vpijam njihovo lepoto.
Koralni grebeni so nekakšne podmorske hribine v obliki valjev, stožcev in podobnih teles nepravilnih oblik, katerih stene se bolj ali manj strmo spuščajo v neslutene globine. Korale lahko rastejo le v morju, zato svojo rast zaključijo nekaj metrov pod morskim površjem. Iz ladje ali iz zraka izgledajo koralni grebeni kot okrogle temno zelene površine sredi modrine. Njihov obseg meri včasih le 200 ali 300 metrov, neredko pa tudi bistveno več. Podmorske gore običajno samevajo sredi vodne gmote, včasih pa iz skupne podlage raste kvišku več vrhov.
Na mestih, kjer se preperela kamnina vda erozijskim procesom nastanejo peščene skalne police, včasih tudi prav obsežnih dimenzij. Kadar se te s svetlim peskom pokrite police nahajajo v globini do 20 metrov, smo lahko priča pravim podvodnim parkom, kjer iz peščenega dna proti morski gladini rastejo koralni stebri z desetinami različnih vrst koral. Močno sonce se odbija od peščenega dna in ustvarja videz prostranosti ter poudari nenavadne oblike koral, na telesih rib pa pričara neverjetne barvne vzorce.
V nacionalnem parku v bližini sudanske meje ostanemo dva dni.
Prve dnevne potope opravimo že pred zajtrkom, nato pa še enega pred kosilom. Običajno so to potopi ob koralnih stenah. Takšne lokacije so: Habile Alij, Gafar, Gotta 2 in druge.
Ob steni se skrivajo drobne ribice, nekoliko dlje od stene plavajo večje. Iz skalnih sten rastejo najrazličnejše korale in ustvarjajo podobo babilonskih vrtov, med katerimi se mirno premikajo živo pisane živali najrazličnejših oblik in barvnih vzorcev in iščejo hrano. Zdi se, da so v nenehnem lovu za hrano. Pri tem uporabljajo zelo različne lovske tehnike. Ribe, ki se hranijo s koralami, se v navpični legi spuščajo do njih in grizljajo ter drobijo njihove vršičke. Ribe v jatah se obnašajo drugače. Včasih se sploh ne premikajo. Navidez negibno lebdijo v vodi obrnjene proti morskemu toku in lovijo drobne kosmiče hrane, ki jo morski tok nosi proti njim. Večji plenilci (npr. tune) pa se divje podijo za manjšimi ribami. Občasno okoli grebenov priplava morski pes (Reef shark) – sam ali v družbi sorodnikov. Ti se hranijo z večjimi ribami. Za nas, ki se običajno na globini 25 metrov počasi pomikamo ob steni, se ne zmenijo.
Na Gafarju, ki ima obliko dimnika, nas pritegne njegov vrh, ki se konča približno 4 metre pod površjem. Izredna vidljivost, visoko sonce, neverjetna barvitost in pestrost nas očarajo, da na čudovitem »pašniku« tik pod površjem vztrajamo do »predzadnjega diha«.
Popoldnevi so namenjeni manj zahtevnim potopom na peščenih policah (Gotta 1, Umm Karareem, ipd.) na katerih se bohotijo korale in ribe vseh mogočih oblik in barv.
Vsakič, ko se vrnemo na ladjo, vlada med potapljači izjemno navdušenje. Vsak želi opisati neopisljive stvaritve narave, ki jih je videl »tam doli«. Na priročni slikovni zloženki z 260 vrstami rib in koral iščemo tiste, ki smo jih opazili pod vodo. Na računalniškem prenosniku pregledujemo fotografske posnetke in komentiramo – do naslednjega potopa, ko se vse zopet ponovi, a vedno na nekoliko drugačen način.
Srečanje z želvo na Umm Karareemu je nepozabno. Ko jo opazujem pri hranjenju in gledam, kako trga rastlinje in drobi korale se šele zavem, kako močne čeljusti ima ta navidez plaha žival.
Na »popoldanskih lokacijah« vedno opravimo tudi nočne potope.
Zaradi ladijskih reflektorjev je tik pod ladjo kljub večerni uri svetlo skoraj kot podnevi. Ko odplavamo stran od ladje, se okolica stemni in do izraza pridejo naše ročne svetilke. Čeprav vsak nočni potop poteka na isti lokaciji kot popoldanski in na približno enak način, se včasih zdi, kot bi bili na drugem kraju. Koralni stebri so še vedno tu, dno je peščeno kot prej, a rib ni opaziti. Kot bi živalski svet izumrl. A ribe seveda niso daleč, le poiskati jih je treba. Počivajo v luknjah in votlinah ali pod kamni. Ko jih osvetlim s svetilko, ostanejo negibne in vztrajajo v tej pozi, dokler se jim preveč ne približam. Tudi pri počitku se obnašajo različno. Ene so v pesku napol zakopane, druge skrite v zavetju luknjičavih skal. Nekatere so negibne kot kamen, za druge se zdi, da spijo tudi, ko se premikajo. Nekatere si pred vhodom v votlino, kjer spijo, izdelajo nekakšno nevidno mrežo, ki jih ob dotiku opozori na vsiljivca. Zdi se, da so morene enako budne podnevi in ponoči, zopet druge vrste se prikažejo le ponoči. Tedaj oživijo tudi ježi in raki.
Na dnu ob skali opazimo morsko zvezdo. Ko se ji približamo in obsvetimo s svetilkami, zažari v živo rdeči barvi (Red mesh starfish – ugotovimo kasneje). Nedaleč stran se po dnu elegantno premika hobotnica. Očitno išče svoj plen. Tudi mi s svetilkami pregledujemo velike skalne gmote poraščene s koralami. Dvajset svetilk sveti v vse strani. Premikajoče luči izza skalne gmote ter nad njo in ob njej spominjajo na prizor iz futurističnega filma, kjer vesoljske ladje v temnem vesolju raziskujejo neznani planet.
Svetloba postaja močnejša. Počasi zaključujemo potop. Na peščenem dnu pod ladjo v soju njenih močnih žarometov opazujemo ples plamenk – lionfish. Še varnostni postanek in zoper smo na suhem. Ko na palubi slačimo potapljaška oblačila, priplavata ob krmi ladje dve veliki manti. Kot bi se prišli poslovit od nočnih obiskovalcev in izgineta v temo.
Dnevi tečejo. Nacionalni park smo že zapustili. Premikamo se v smeri severa in obiščemo nove čudovite lokacije. (Sernaka, Dolphin reef, Calaudio, Galawa in druge).Vsaka pusti svoj pečat.
Na Sernaki se prepustim čarom narave, ki so posejani na peščenem dnu tik pod ladjo. Čas za meditacijo. Povsem se umirim in s fotoaparatom čakam v zasedi. Ne plavam za ribami – one pridejo k meni. Pod vodo ostanem 80 minut. Ostal bi še dlje, a…
Na Dolphin reefu in Gotta Sharmu pod (svobodnim) soncem praznujeta kolega Irena in Iztok svoj rojstni dan. Njun praznik družno proslavimo s šampanjcem – pod vodo seveda. Zanimiva izkušnja, ko na globini 15 metrov iz steklenice izvabiš žlahtno pijačo in jo zaužiješ. Ko se ozrem naokrog se mi zazdi, kot bi morje praznovalo z nami – v steni se ziba podoba temno rdeče razcvetele vrtnice. Tako izgledajo jajčeca Španskega plesalca.
Calaudio nas preseneti z ogromnimi koralnimi gmotami raznovrstnih barv. Podoba kot na tržnici. Velike koralne skale so razmaknjene ravno toliko, da nam omogočijo varen vhod v votline, ki jih z vrha osvetljuje opoldansko sonce in seva skoznje, na njihovem dnu pa po pesku riše čudovite podobe.
Na Galawi zgodaj zjutraj občudujemo potopljen čoln, ki mu številne korale jemljejo obliko in ustvarjajo svojevrstno ikebano. Navedeno lokacijo sem obiskal že pred 10 meseci. Tako je kot takrat, a vendar drugače – barve so tokrat bolj blede, medtem ko so bile februarja skoraj kričeče. Ko se vrnem na ladjo pogledam dnevnik: Galawa 28.2.2005 ob 10.50-11.40. Opoldansko sonce v februarju je torej pričaralo barve, ki jih šibka jutranja svetloba na zahodni strani grebena tokrat ni zmogla. Še enkrat se zavem pomena svetlobe in vidljivosti pod vodo. Na srečo se nad tem v Rdečem morju res ni treba pogosto pritoževati.
Na Siyalu je čudovito ne le pod vodo. Koralni greben je obložen s peščeno kapo. Otok, ki je tako nastal, meri približno en kv kilometer, najvišja točka pa sega le en meter nad vodo. Ena tretina kopnine se nahaja le 20 – 50 cm pod gladino. Po potopu zato opravimo še sprehod po otoku in v pesku pustimo svoje sledi, ki jih bodo že čez dan ali dva izbrisali vetrovi in valovi.
Na Wade el Gemal pri nočnem potopu prisostvujem neverjetnemu prizoru. Morski polž (Giant triton oz. Charonia tritonis) se počasi, a odločno plazi proti skalni vdolbini, kjer se nemirno premešča drobna ribica in išče izhod iz luknje. Ta ji je še malo prej nudila zavetje, sedaj pa se je spremenila v njeno lastno past. Počasni napadalec vse bolj zapira izhod iz luknje. Le še malo ga loči od večerje. Ob prizoru z napadalnim polžem in nemočno ribico se znova zavem, da se v tem čudovitem podvodnem svetu nenehno dogajajo drame in da gre v živalskem svetu vedno zares (»jej in pazi da te ne pojedo«).
Odplavamo dalje. Na peščenem dnu se zvija progasta črnobela kača. Redkost v tukajšnjih vodah. Manometer kaže 120. Vodja skupine da znak za vrnitev v smeri ladje. Greben, ki smo ga imeli doslej ne desni strani, sedaj opazujemo z leve. Še varnostni postanek in ponovna vrnitev na ladjo.
Na lokacijah, kjer z ladjo ni mogoče pristati na idealni točki, se s čolni odpeljemo do primernega kraja in se usklajeno z obeh strani gumenjaka zvrnemo v vodo. Tako storimo na Dolphin reefu, kjer se brez napora vračamo na ladjo v »žabji pozi«, saj nas nosi podvodni tok. Potop iz čolna ponovimo predzadnji dan zgodaj zjutraj na Gotta Sharmu, kjer občudujemo nepretrgane koralne pašnike.
Tik pred ciljem opravimo še zadnji potop – Gotta Marsa Alam. Tu zaplavamo skozi tunele in votline, na potopljeni lesenjači pa napravimo skupinski posnetek.
Potapljaška pravljica je tako končana. Popoldne je sicer zanimivo, čeprav nič pravljično.
Izkoristimo ga za ogled mesteca Marsa Alam – kraja ob obali in sredi puščave. Sivi puščavski pesek, ki sega do obale, je pravo nasprotje bogatega in pisanega sveta pod morjem. Velika lepa džamija, bencinska črpalka in približno 100 razpadajočih hiš iz opeke in pločevine dajejo podobo temu naselju. Poslopje iz pločevine je vulkanizerstvo, sosednja lesena stavba s kozami in perjadjo v ogradi je mesnica. Suh puščavski pesek in smeti, ki jih po njem vali veter, prispevajo k izredno siromašni podobi kraja. Zato nas toliko bolj presenetijo široke moderne štiripasovnice, ki se stekajo v kraj s treh strani. Ceste so znanilke novih časov. Dajejo slutiti, da se bo podoba kraja že čez nekaj let povsem spremenila.
Egiptovski turizem se izjemno hitro razvija. Vzdolž obale rastejo t.i. resorti – zaokrožena naselja nizkih objektov v neo-arabskem slogu, ki ustvarjajo pravljične podobe iz tisoč in ene noči. Hišice v zelenju sredi puščave in ob obali so namenjene turistom, ki v to deželo prijaznih ljudi prihajajo v vedno večjem številu.
Ko se naslednji dan vozimo proti letališču, nam vodič vzneseno govori o turističnih načrtih njegove države in nas povabi, da Egipt ponovno obiščemo. In še pristavi, da enotedenski obisk tujega turista zagotovi delovno mesto enemu Egipčanu za celo leto.
Na poti domov skozi letalsko okno opazujem sončni zahod. Tedaj se zavem, da je pravljice o decembrskem poletju nepreklicno konec.
December 2005
Mirko Ratej
