Osebna izpoved nove potapljaške navdušenke Jerneje.
Lani (l. 2018) sem se odpravljala v Egipt na plavanje z delfini. Prijatelj mi je toplo svetoval, da moram v Rdečem morju pa res poskusiti tudi s potapljanjem. V tistem trenutku se mi je to zdelo zelo daleč od realnosti. Niti me ni zanimalo kaj drugega kot delfini, potapljaška oprema se mi je vedno zdela nekaj, česar meni v življenju »ni treba« (poznati). Kaj šele znati s tem upravljati … No, pa so me potem na ladji k poskusnemu potopu pregovorili drugi. In odprl se je povsem nov svet. Čaroben mir. Samo dihanje, s samim seboj. Čudovite korale. Drznost. Druge dimenzije. Ob vseh teh prijetnih mislih, ki so mi pozneje šibale po glavi, sem sklenila, da bi si pa morda vendarle lahko omislila nov hobi. Ta bi bil vsekakor zanimiv.
Takoj po povratku z dopusta, prežeta z nepozabnimi trenutki podvodnega sveta Rdečega morja, sem se začela zanimati za tečaj »OWD« – Open Water Diver, kot so mi naročili. Z namenom torej, da se vrnem k delfinom in se lahko enkrat dnevno tudi potapljam, vsaj nekje do globine 15 m. Kar nekaj tečajev se je ponujalo prek spleta, a mojo pozornost je še posebej vzbudil en oglas. Predvsem pomembno opozorilo oglasa šole potapljaškega kluba Pro Dive, ki se glasi: »Pri nas tečaji, ki bi jih lahko zaključili ob enem koncu tedna, ne obstajajo. Bližnjic do pridobljenega certifikata ni in zgolj denar ni pot do uresničitve vašega cilja. Od vas bomo pričakovali veliko motivacije, truda in nekaj vloženega časa, v katerem boste opravili vse faze izobraževanja in pridobili vse potrebne veščine in znanja.« Takrat še zelo naivna navdušenka se niti približno nisem zavedala nevarnosti, katerim se človek izpostavlja ob potapljanju – posledično tudi ne vrednosti potapljaškega znanja. A v slogu svojega življenjskega vodila … če že nekaj delaš, daj pri tem vse od sebe … sem si mislila, da me bo ta šola najbrž pa res dobro naučila potapljanja. In … bila je najbliže mojemu domu. Klubski prostori Pro Dive-a se namreč nahajajo v kopališču Pristan na Koroški cesti 33 v Mariboru. Kaj lepšega?!?
Po predstavitvi so me prevevali mešani občutki. Nikakor ni bilo slutiti, da je opozorilo o zahtevnosti in resnosti izpita samo sebi namen. Tega si sicer tudi ne bi želela, a me je začelo kljub temu malo skrbeti. Potapljanje se je zazdelo zelo komplicirano in nevarno. Treba se bo učiti teorijo, ki je vključevala kar nekaj ne posebej privlačne fizike … vložiti bo treba kar nekaj časa in truda. »Šefa«, Bojana Majcna, sem ocenila kot najmanj zelo posebnega tipa. Takšnih ljudi ne poznam. Neposreden, godrnjav, glasen, sicer tudi zabaven, a vsaj malo ošaben. Vendarle pa je vzbujal občutek zaupanja. Da zna, ve kaj dela. In klub Pro Dive je bil najbližje mojemu domu. Poleg tega me je medtem že kar nekaj prijateljev resno spodbujalo k opravi tečaja, sama pa sem si vendarle želela spet doživeti … to spokojnost, tukaj in zdaj, modrino, razigrane ribe in ribice, barvitost, čudo matere narave. V trenutku sem lahko v mislih spet tam. In ja … hočem znati, želim nazaj v globine morja.
Pa smo začeli s tečajem. Bolj svetla točka tega tečaja je bil pomočnik inštruktorja, Boštjan K. Zahtevano teoretično znanje nam je zelo približal, saj je predaval razumljivo in na življenjskih primerih, sem in tja se je tudi pošalil in pričaral sproščeno vzdušje. Kljub poznim večernim uram si se lahko predavanj dejansko veselil, saj so bila zelo zanimiva. Verjetno si je našo pozornost najbolj pridobil z vključevanjem takšnih in drugačnih prigod s potopov, četudi se vse niso dobro končale. A treba nas je bilo podučiti o resnosti našega novega hobija. Zaključim lahko, da je predavatelj znatno pripomogel k temu, da snov v predvideni literaturi ni zvenela kot naključno zlaganje besed, katerih pomen bi si človek povprečnih sposobnosti le stežka raztolmačil. V tem klubu Pro Dive moramo namreč tečajniki poleg udeležbe na predavanjih izkazati tudi to, da smo predelali vso snov po predvideni literaturi. Ta vključuje kratke teste in »šef Bojan« je ves čas spremljal našo zavzetost za učenje. Brez opravljene naloge nas ne bi spustil v bazen.
V Pristanu smo potem opravljali praktični del priprav na izpit. Žur za tiste, ki smo radi v vodi. Plavanje, skakanje. Prav navdušujoče. Dokler ni šlo zares. Z opremo smo se kar kmalu spoprijateljili. Same vaje pa so povzročale tudi nekaj stresa. To sem sama kar težko prenašala, ker naj bi bilo potapljanje vendarle moja prostočasna aktivnost, ki bi se je naj veselila. Pa se je nisem. Učitelja sta sicer izkazala, da premoreta dobro mero potrpljenja, a kljub temu si imel občutek, kot da ju ves čas puščaš na cedilu. Kot da res ne poslušaš dovolj dobro. Seveda so kretnje opominjanja in oštevanja v vodi še bolj izrazite, da jih sploh lahko dojameš. In človek, ki je vajen svojega praviloma dobrega delovanja, to malo težje sprejema. Skratka, na tečaju moraš biti spočit in z mislimi pri potapljanju. Površnost in zasanjanost se ne tolerirata. Ima pa tudi že kakšen potop v bazenu malo svojega čara, ko vidiš, kako dolgo si lahko pod vodo. In ko poslušaš le svoje dihanje in malo zaplavaš.
Udeležba na predavanjih in prebrana literatura z rešenimi krajšimi testi sta bili predpostavki za pristop k pisnemu izpitu, opravljen pisni izpit pogoj za opravljanje praktičnih vaj, pozitivno ocenjen praktični del pa je potem omogočal pristop k izpitu na hrvaški obali v potapljaškem centru v Kostreni. Če sem že pri vajah v bazenu ocenila, da sta inštruktorja znatno potrpežljiva, sem se o tem lahko še prepričala na morju. Zunanji opazovalec bi sicer utegnil zaključiti drugače. Kar nekaj je bilo »glasnejšega govorjenja« in kriljenja z rokami, napetosti, ampak ob vsem tem kaosu in neznanju, utrujenosti, morda celo naveličanosti nas začetnikov in ob upoštevanju odgovornosti, je bila njuna učinkovitost zavidljiva. Žal smo se potapljali v hladni vodi (imela je 16 stopinj), zaradi česar vsaj sama nikakor nisem mogla uskladiti delovanja okončin z umom, pa še um je dajal slutiti občutek zmrznjenosti. Skratka, grozljivo! Vendar nekateri drugi tečajniki niso imeli takšnih težav in bi izkušnjo opravljanja izpita opisali povsem drugače. Omeniti pa velja tudi družabni del opravljanja izpita: kosila, kavice in večerna druženja s potapljači so pravi balzam za dušo, ki hitro odžene mračne misli in skrbi z izpitom. Navsezadnje je le sledil pozitiven rezultat. Trimesečni trud z (zame!) mukami ob opravljanju izpita je le priklical nasmešek in zadovoljstvo. Izkaznica »OWD« je že bila v veselje, ampak predvsem zaradi spomina na Egipt. Vedela sem, da me v Rdečem morju čaka kaj lepšega, da me tam ne bo zeblo.
Dodati moram, da ima opravljen izpit za posledico tudi potapljaški krst. Nanj žal nimam najlepših spominov. Morda bom imela drugačno mnenje, če bom kdaj prisostvovala temu krstu, krščeni pa bodo novi tečajniki. Ob tem se utegnem morda celo zabavati, kot so se drugi ob mojem krstu. Malo grenak priokus namreč pušča dejstvo, da je vse skupaj vendarle vsaj malo ponižujoče. V kopalkah moraš na kolena in prositi Pozejdona milosti, izpostavljen in nemočen odgovarjati na teoretična vprašanja ipd. Edino dejstvo, ki lahko v mojih očeh upravičuje takšno ravnanje s tečajniki, je simboliziranje neizmerne premoči morskih globin nad posameznikom. Pod vodo si samo potapljač, odvisen od brezhibne opreme, svojega znanja in potapljaškega partnerja (»buddy-ja«). To je vse, kar tam šteje. Kot na vsakem koraku, v vodi pa še toliko bolj izrazito, ti ni pomoči, če se narava tako odloči. Bolj ti na tečaju »pristrižejo krila« ali bolje reči plavuti, manj boš brezglavo izzival. Krst te torej na nek način prizemlji, ti vlije ta občutek šibkosti in majhnosti, ki ti lahko pod vodo le koristi.
Na koncu se je izkazalo, da se me je pri izbiri šole res držala sreča. Pa ne zato, ker bi mi bilo med samim opravljanjem tečaja tako zelo prijetno, temveč zato, ker se je potapljati res treba znati. Potapljaški klub Pro Dive pa je izbral sistem izobraževanja po najboljši mednarodni potapljaški šoli SSI. »V svetu potapljanja je SSI ime, vredno zaupanja, ki temelji na brezkompromisnih standardih in osredotočeni metodologiji izobraževanja,« piše na spletni strani Pro Dive-a. To pomeni: izključena je možnost, da bi nam bilo kjerkoli na svetu nerodno zaradi potapljaškega (ne)znanja.
Ob vsej izkušnji nikakor ni zanemarljivo omeniti učinka tečaja na človekovo družabno življenje. Odkar sem prvič stopila v prostore kluba Pro Dive, sem imela priložnost spoznati kar nekaj nadvse prijetnih ljudi. Naj ob tem pripomnim, da se takšnih hobijev po moji oceni lotevajo zanimivi posamezniki, ob katerih človeku praviloma ne more biti dolgčas. In izkušnja je potrdila domnevo. Našlo se nas je nekaj posameznikov, ki se danes družimo tudi izven aktivnosti potapljanja. Samo potapljanje te namreč kar nekako zbliža. Potapljati se ne smemo sami in vedno moramo imeti ob sebi »buddy-ja«, s katerim en drugemu preverita, če je oprema pravilno nameščena, če je vse v redu. Pod vodo morata plavati eden ob drugem in se imeti toliko na očeh, da si lahko v vsakem trenutku priskočita na pomoč. Če je »buddy« večino časa ista oseba, s katero se ob prvem stiku razumeš, lahko to sodelovanje zgradi tudi prijateljstvo, saj terja medsebojno pomoč in zaupanje. Bodrilne besede so-tečajnika so na trenutke vredne zlata. Tudi inštruktorja in izkušenejši potapljači, s katerimi prihajamo v stik, še posebej po opravljenem izpitu, ko so torej izven svoje avtoritativne vloge, z druženjem odstirajo svojo prijetnejšo plat in rastejo k srcu.
Po tehtnem premisleku lahko zaključim, da sem zaradi usvojenega znanja in morda še bolj zaradi stkanih medsebojnih odnosov za to izkušnjo neizmerno hvaležna. Septembra 2019, ko sem se s klubom odpravila na potapljaški safari v Egipt, pa so se sploh odprla nebesa. A to je že nova zgodba.
Jerneja Prostor, OWD
