Safari na Triglav? Ja, zakaj pa ne. Potapljači smo že po naravi vsaj malo adrenalinski odvisniki. Potrebujemo dogodke, ki pospešijo naš krvni obtok. Saj veste o čem govorim, a ne? O tistem občutkov letečih metuljev v naših trebuhih, povišanem krvnem tlaku, želji po premagati … razne stvari.
Če zmoremo na – 30 m, zmoremo tudi na + 2864 m je bil naš motiv. Dobra motivacija, ki je pripeljala skupino enajstih potapljačev na najvišji vrh Slovenje – Triglav. Priprave so se začele že kak mesec dni prej, v mesecu juliju, ko je bil določen prvi datum. Žal je »safari« odpadel, ker je na Triglavu zapadel sneg. Sneg poleti … brrrr … ne, hvala. Nov datum je bil takoj določen in s tem več časa za priprave na vzpon. Nekateri so pridno trenirali in hodili na Pohorje, drugi so pridno nabirali pohodniško opremo v trgovinah. Dobra priprava na delo je polovico opravljenega dela. In če bi si kaj želela, je to trening s polnim nahrbtnikom na Pohorju. Mogoče bi še več stvari ostalo doma.
Na sestankih, ki so bili nujen del priprav na vzpon, smo dobili veliko koristnih informacij, tudi tisto, da vzpon ni ravno naporen, da zmore skoraj vsak. Pa o tem kaj več kasneje.
Nastopil je 27. 8. 2011, dan »D«. Zbor ob 01.00 uri in odhod proti Gorenjski. Mogoče je dobro, da je bil odhod tako zgodaj, saj takrat um še ne deluje v polni moči in se ne zavedamo, kaj delamo, govorimo, mislimo … dežela sanj ima svojo moč.
Na vstopno točko oziroma na Vrata smo prispeli ob 04.30 zjutraj v trdi temi. Pa nismo bili sami. Tam je bila parkirana množica avtomobilov in »gorehodcev« z lučkami na glavi. Gorenjske kresničke. Del njih smo postali tudi mi, saj nas je vznemirjenje pred vzponom čisto prevzelo in smo želeli čim hitreje priti na cilj. Občutek je podoben tistemu na prvemu potopu ali pa potopu, kjer se pričakujejo veliki morski psi (če jih Bojan prej ne splaši), močni tokovi … povišan nivo adrenalina v krvi, da skrajšam. Kot Gorenjske kresničke smo še v temi začeli svoj vzpon. Tako kot pod vodo smo se tudi na Gorenjskem hitro srečali s strmimi stenami. No te zemeljske stene so opremljene s klini in »zajlami«, ki jih v morju ni moč najti. In tako se je začelo; plezanje namreč. Klini in malo nič, »zajle« in malo kamnov na glavo, ki so nam jih poslali tisti, ki so bili prvi – tako imenovana skupina Modrih dirkačev. Vzpon do Kredarice, naše prve postaje, je trajal štiri ure. Sonce se je vmes že pokazalo, oblaki pa tudi. Obkrožala nas je čudovita narava gora (kdo sije upal ogledovati vse te silne vrhove) in prečudoviti razgledi na dolino in že prehojeno pot. Poti nazaj ni bilo več. Kredarica je bila obsijana s soncem, ko smo prišli do nje. Nadmorska višina 2515 m. Temperatura: brrrrr. Ura: 10:30. Počutje: ufffff. Skupina Modrih dirkačev je že pridno jedla prve sendviče in pila čaje, ko smo drugi Polžki, šele prispeli do koče. Tudi mi smo dobili svoj prvi čaj, sendvič, energetske ploščice in pogled na najvišji vrh Slovenije. Bomo zmogli?
Eh seveda, do gor je samo ena ura. Toda že pogled v stene Malega Triglava in sam vrh je razkrival veliko strmino, kline, »zajle« in gnečo. Adrenalin v krvi se je ponovno povišal. Pa ja, seveda gremo, do vrha. Zato smo tu. In začelo se je. Vzpenjanje po strmem Malem Triglavu. Na poti gor se srečamo s tremi skupinami otrok, starih šest let in več, ki so se že vračali in samega vrha in povzročili prave zastoje na poti navzgor/navzdol. Najmlajši na vrhu ta dan je imel 5 let!!! Sicer so bila mnenja o odgovornosti poslati otroka tako visoko različna, jaz pa sem jim bila hvaležna, saj se je našel čas za počivanje med vzponom. Tako smo namesto ene ure na vrh plezali dve debeli uri. Adrenalin pa … ni ga takega morskega psa, ki bi povzročil takšen srčni utrip, kot ga je ozka pot po grebenu in strme stene Triglava. Če ne verjamete. preizkusite. Vrh pa – celotna ekipa potapljačev je osvojila najvišji vrh Triglava. Nadmorska višina 2864 m. Temperatura: zelo zelo mrzlo. Ura: 12:00. Počutje: YEEEEEEEEEESSSSSSSSS. Bili pa smo tudi tu, v gorah, krščeni. Krst je precej drugačen od morskega, vsekakor pa ni v kopalkah. Razgled so nam sicer zakrili oblaki, veter pa je poskrbel, da na samem vrhu nismo vztrajali dolgo.
Čakala nas je še pot navzdol, do Doma Planike pod Triglavom in do Vodnikovega doma, kjer bomo dočakali nedeljo.
A veste, kaj je težje od poti navzgor? Pot navzdol!
Pri plezanju gor ne vidiš vsega, po poti navzdol, pa imaš razgled po celotni gori in vseh njenih čudovitih dolinah in strminah. Na poti navzdol so naši Modri dirkači bili ponovno hitri in nas Polžke pustili daleč nazaj. Do koče na Planiki (2401 m nadmorske) pa smo prišli. Premraženi, malo utrujeni in s spoznanjem, da smo osvojili najvišji vrh – Triglav!!!! Yeeeeeesssssss. Vroč čaj, kakšna energijska ploščica in hitro na pot proti Vodnikovem domu.
Vodnikov dom. Nadmorska višina: 1817 m. Temperatura: bilo nam je čisto vseeno. Ura: 16:00. Počutje: kje je postelja???!!! Tu je bila postelja, topel obrok, počitek. Prilezli smo do tja in malo po naši nastanitvi je začelo deževati. Kakšna sreča. Mislim, da ni bilo nikogar, ki ga ne bi bolele noge. Pa nič hudega, vsaj občutiš, da imaš mišice. Noč je hitro minila in zjutraj smo se odpravili še na zadnji, lažji del poti navzdol. Po treh urah smo (Polžki, Modri dirkači v 2,5 ure) prispeli na Rudno polje. Nadmorska višina: 1340 m, temperatura: zmerno toplo (zaradi hitre hoje), ura: 11.00, počutje: neopisljivo dobro.
Počakali smo na avtobus in nato pot proti Štajerski. Nadmorska višina 273 m. Temperatura: 23 stopinj. Počutje: Triglav je osvojen. Bravo potapljači. A gremo še kam? Načrti za drugo leto … Očitno za potapljače nadmorska ali podmorska višina/globina ne predstavljata težav.
Mateja Fink
