Prav dobro se še spominjam dne, ko sva z bratom dobila prvo masko za potapljanje, čeprav je od tega minilo že dobrih 16 let. Pogled na morsko dno naju je tako prevzel, da so od takrat maska, dihalka in plavutke najini stalni spremljevalci, ko se odpraviva na morje. Čeprav sva oba že vrsto let razmišljala, da bi opravila potapljaški izpit, za to zaradi vsakdanjih in drugih obveznosti nekako nisva našla časa. Vendar tokrat je bilo drugače. Ker za prvomajske praznike odpotujem na Tajsko, sem se odločila, da bom še pred odhodom opravila izpit, saj mi je mnogo ljudi pripovedovalo, kako čudovito se je potapljati na tajskih otokih in tokrat res nisem želela odpotovati brez tega.
Ko sem poizvedovala, kje opraviti potapljaški izpit, so me vsi napotili na potapljaški klub Pro Dive. Že takrat so me opozorili, da se je potrebno udeležiti teoretičnih predavanj in preživeti tudi kar nekaj ur na bazenu v Pristanu, vendar mi hkrati zatrdili, da drugega tečaja, na katerem bi te tako dobro usposobili za potapljanje in te naučili vsega potrebnega za varno potapljanje kot te na klubu Pro Dive, ni. Zaradi navedenega sem se odločila, da opravim potapljaški tečaj na klubu Pro Dive. Ko sem bratu povedala, da sem se vpisala na potapljaški tečaj, je v trenutku rekel: »Jaz bi tudi šel!« Tako sva se na koncu vpisala oba.
Kmalu za tem so se začela teoretična predavanja. Ko sva se prvi dan skupaj vozila na predavanje, sva se spraševala, koliko nas bo. Vendar, ko sva vstopila v predavalnico, je ta bila polna. Tega res nisva pričakovala. Sedla sva za mizo in Bojan je pričel s predstavitvijo. Ob pripovedovanju njegovih dogodivščin, fotografijah in šalah, so nam naporna večerna predavanja hitro minila. Tudi druženje celotne skupine na kavici je popestrilo dolge večere. Sledil je izpit iz teorije, ki smo ga vsi, zaradi zelo dobrih predavanj Bojana in Boštjana, z lahkoto opravili. Tako smo lahko že čez nekaj dni pričeli s praktičnimi vajami na bazenu. Seveda smo se prvo naučili kako sestaviti celotno opremo in kako z njo ravnati, nato pa vseh ostalih veščin, med drugim oblačenja in snemanja opreme, dihanja, bratskega dihanja, dihanja na oktopus ipd. Čeprav je bil Bojan zelo zahteven, smo mu vsi uspešno sledili, zaradi česar smo se tudi vsi udeležili potapljaškega vikenda v Kostreni. Čeprav nas ni pričakalo lepo in toplo vreme, smo si vsi polni navdušenja, hitro pripravili vso potapljaško opremo in komaj čakali na prvi pravi potop v morju. Po brifingu smo se odpravili proti morju…a sledil je šok. Morje je bilo ledeno mrzlo! Marsikdo izmed nas je pomislil, da bi pobegnil iz morja, vendar nas je dolgotrajno delo in vzpodbujanje Bojana, Boštjana ter Reneja, prepričalo, da smo stisnili zobe in se skupaj potopili. Že čez nekaj sekund smo pozabili na mrzlo morje in se predali čudovitemu morskemu svetu. Zaradi lepot morskega dna in navdušujočih občutkov po prvem potopu, smo tako z lahkoto opravili še preostale tri. Čeprav smo vsi odlično opravili potope, pa še s tem nismo postali pravi potapljači. Opraviti smo namreč morali še tako imenovani »krst«. Na ploščadi ob morju nas je čakal bog Pozejdon – strah in trepet … Predenj smo morali stopiti s prošnjami in koleki ter na kolenih prositi za njegovo milost in sprejem med potapljaške vrste. Tu in tam je kdo za kazen dobil kakšno »po riti« ali je pa je moral izpolniti kakšno drugo nalogo vsemogočnega boga Pozejdona, vendar smo se na koncu našemu Pozejdonu vsi prikupili, tako da nas je sprejel pod svoje varno okrilje.
Ob koncu prečudovitega vikenda je sledilo neizmerno veselje ob podelitvi potapljaških izkaznic in prvih žigih v naših »dive logih«. Verjamem, da jih bomo vsi pridno polnili in nabirali potope ter se tako spet ponovno srečali na tečaju AOWD.
Hvala Bojanu, Boštjanu in Reneju, da so z nami bili tako potrpežljivi, in da so na nas prenesli ogromno znanja, delili z nami svoje potapljaške izkušnje ter nas popeljali v čudovit morski svet. Hvala tudi vsem ostalim udeležencem za dobro družbo in dosti smeha-brez vseh vas ne bi bilo tako nepozabnega vikenda.
Anja Kolšek
