Strah se lahko premaga samo z znanjem in zaupanjem v samega sebe.
Odkar sva z možem prvič govorila o potapljanju, sem intenzivno razmišljala, kako se spopasti s strahom, ki me navdaja ob misli na spoznavanje podvodnega sveta.
Februarja 2010 sva pričela obiskovati potapljaški tečaj, ki je bil sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. V tednu predavanj so nas seznanili z vsemi prijetnimi in manj prijetnimi možnimi dogodki, ki se nam lahko pripetijo med potapljanjem. Inštruktor Bojan nam je zelo slikovito pojasnil fizikalne lastnosti dogajanja pod vodo, odzivnost našega telesa na globino ter reakcije ljudi. Šele takrat sem spoznala, da ne bo dovolj samo želja po potapljanju ampak, da moram osvojiti tudi dovolj znanja, s katerim se bom lahko varno potapljala. Veliko mojih prijateljev mi je odsvetovalo obisk takega tečaja, predvsem zaradi prepričanja, da je ta šport eden izmed nevarnejših ter da mu jaz s svojih strahom pred neznanim ne bom kos.
Po uspešno opravljenem pisnem delu izpita so se pričele praktične vaje v bazenu. Priznati moram, da sem šele takrat občutila tisti strah, o katerem sem prej samo razmišljala. Še nikoli prej si nisem nadela plavutk in maske, še nikoli prej nisem gledala pod vodo in še nikoli prej se nisem oddaljila od obale morja za več kot nekaj metrov.
Naše prve vaje so potekale v bazenu globine 1 meter. Pravzaprav še danes ne znam pojasniti, kakšni občutki so me takrat spreleteli, vem samo to, da sem želela odnehati, še preden sem spoznala vse vaje. Pomočnica inštruktorja Daniela je v hipu sprevidela moj strah, ki ga nisem mogla skriti. Pričela sem se tresti, kot da me zebe, in moje misli so nekontrolirano begale med željo potopiti se pod vodo ali obdržati se nad gladino. Daniela si je vzela čas zame in se lotila individualnega inštruiranja. Najprej me je naučila samokontrole, potem pa me je postopoma vodila iz vaje v vajo, da sem lahko razumno sledila in se prilagodila.
Bilo je ogromno informacij, bilo je ogromno nerazumljivih dejstev in bilo je še vedno ogromno strahu, tokrat strahu, da me bodo iz tečaja odslovili, da mi bodo najbrž poskušali prijazno povedati, da ta šport ni zame. Pa sem se zopet motila. Inštruktor Bojan je prisluhnil mojemu razmišljanju in mi ponudil pomoč klubskih pomočnikov Boštjana in Daniele.
Običajen tečaj je sestavljen iz 5 obiskov bazena, zame je bilo seveda nekoliko drugače. Bazenske vaje sem obiskala najmanj 15 krat pa še takrat sem bila zelo individualno obravnavana. Če vam zaupam, da so me na globino 4 metrov peljali tako, da so me držali za roko, potem boste najbrž rekli, da res nisem za ta šport. A seveda so bili to moji začetki …
Nekaj dni po opravljenih vajah smo se odpravili v Kostreno pri Reki, kjer se običajni tečaji zaključijo s 4 izpitnimi potopi v morju. Moji potopi so seveda izgledali zopet drugače kot običajni. Prvi potop se je končal, še preden se je dodobra začel, saj sem od strahu imela vrtoglavico, hotela bruhat in najbrž še kaj. Potem sem se pri naslednjih potopih uspela zbrati in videti tudi nekaj od podvodnega sveta.
Izpita seveda nisem opravila ta vikend …..
A moje navdušenje je bilo tako veliko, da sem se odločila vztrajati čeprav sem se zavedela da bo težko. Vložila sem veliko energije, naredila sem še več vaj v bazenu in se pridružila naslednji skupini tečajnikov na izpitnih potopih na morju. In takrat je bilo vse drugače. Z znanjem, ki sem ga osvojila sem se samozavestno lotila naslednjega izpita, ki sem ga tokrat tudi opravila.
Danes lahko ponosno povem, da je bilo vredno vložiti toliko truda in časa, ki sem ga namenila spoznavanju varnega potapljanja. Zavedam se, da potrebujem še veliko izkušenj, da bom med potopi bolj sproščena in videla še več. Ob vseh teh dejstvih pa se sprašujem, kako varno se potapljajo tisti, ki opravijo tako imenovane hitre tečaje kar čez vikend.
Vsi, ki berete ta članek in se imate namen vpisati v potapljaški tečaj, vam svetujem, da dobro premislite o izbiri kluba, saj je zelo pomembno, kako vas bodo naučili te veščine.
Ob koncu se zahvaljujem lastniku in inštruktorju potapljaškega kluba PRO DIVE Bojanu, njegovemu prvemu pomočniku Boštjanu in pridni Danieli za vso potrpežljivost, razumevanje in da so verjeli vame tudi takrat, ko sama nisem več verjela.
Še enkrat hvala klubu PRO DIVE in ekipi, ki zelo pridno skrbi za svoje tečajnike, bodoče potapljače.
Saška Koračin
