Med podvodnimi kužki …
Potapljaški safari v Egiptu. Rdeče morje petindvajset stopinj, zrak triindvajset. Kar seveda pomeni, da je pri njih zima. Ladja dolga skoraj trideset metrov, po dva v kabini. S prho in straniščem … Vsak dan štirje potopi. Raj na zemlji. Turizem v pravem pomenu besede. Ko le pogledaš malce bolj nebogljeno, je že nekdo ob tebi. Za dolar na dan plače, na razpolago štiriindvajset ur na dan. Odvisen od tvoje napitnine, ki jo dobi na koncu potovanja … Pred vsakim potopom briffing. Divemaster vse nariše in razloži. Pove, na kaj biti pozoren. Tukaj boste morda videli želvo, tukaj moreno, tukaj morda morsko kravo, barakudo, napoleona, manto, če neverjetnih koral in drugih milijonov različnih vrst rib sploh ne omenjam! Ko se enkrat potopiš v Rdeče morje, se ti zdijo ostala (bližja) kakor črnobeli televizor v primerjavi z barvnim. Ne veš, kaj bi sploh gledal, kaj občudoval, kam še zaplaval. Če sploh, kajti lahko lebdiš na mestu, se ne premikaš in imaš materiala za pet ur!
Rdeče morje je drugačno
Navajen Jadrana sem se na začetku zapodil na trideset metrov in zelo hitro podihal zrak v samo dvanajst litrski jeklenki. In prišel ven z nulo. Dvakrat. Kar je pomenilo dolgo pridigo o varnosti, divemaster in posadka so namreč odgovorni za tvojo varnost! Nekaj cigaret je zarisalo nasmešek na mladem egiptovskem obrazu in napolnilo mojo jeklenko na 260 barov namesto običajnih 200! Ostali potapljači so se me izogibali kakor človeka bombe, jaz pa sem imel do konca dovolj zraka, še posebej, ko sem ugotovil, da se največ dogaja le morda pet metrov pod morsko gladino … Bojan, star maček, z nešteto potopi na najbolj eksotičnih krajih sveta, kar si jih lahko zamislite, je v vodo vedno skočil pred nami, da mu ne bi splašili rib. Ko je kot zadnji potem prihajal ven in že na ploščadi kazal, kaj vse je posnel, sem kar čutil, kako mi rdečica zaliva ušesa. Sam namreč nisem opazil skoraj ničesar od fotografiranega. Za začetnika je lepega itak vsega preveč, sploh ne veš, na kaj bi se osredotočil …
Morski pes
Ko je po koncu enega od potopov na majhnem displejčku fotoaparata pokazal spečega morskega psa, mu pravzaprav nisem bil preveč nevoščljiv. Res ne. Dobro, saj bi bilo zanimivo videti to zverino v njenem naravnem okolju, a če je tudi ne opazim, je bilo vsega ostalega toliko, da bom lahko na stara leta moril svoje vnuke kar nekaj dolgih let!
A morda tretjega dne, po celonočni vožnji, ko smo se še pred sončnim vzhodom privezali (sidranje je strogo prepovedano, da se ne uniči koral, ladje se privezuje na ob grebenih pripravljene vrvi!) ob grebenu nekje sredi morja, sem s kavo na zgornji palubi pričakal sončni vzhod in zamudil briffing. Ko sem se končno spravil v opremo in stopil na rob ploščadi (pet kolegov je že bilo pod vodo), sem zaslišal divemastra: »Poslušajte, kakšnih pet metrov pod ladjo kroži morski pes …« Skoraj sem že naredil korak v prazno, ko sem zmrznil. Morski pes?! Pet metrov pod ladjo?! Madona, kaj pa Žrelo?!? S težavo sem držal ravnotežje, potem pa se v hipu odločil in skočil. Jebiga, saj so že drugi v vodi! Tako hodim tudi pohajkovat po kočevskih gozdovih, ki so polni medvedov, vedno pazim, da je vsaj en v družbi, ki je počasnejši (ali debelejši) od mene, da nisem prvi na jedilniku, ampak, kako se izogniti morskemu psu?! V tisti kratki sekundi, ko sem padal z ladje v vodo, sem se potolažil, da če bi bilo nevarno, nas zagotovo ne bi pustili v vodo, saj živijo od turizma, ne morejo si kar tako, meni nič, tebi nič, privoščiti izgubo turista! Bo mar Hans še prišel k njim, če bo vedel, da so izgubili Janeza? Kljub vsemu je bila to kaj kilava tolažba, ki me ni potolažila niti za trenutek!
V vodi z morskim psom
V delčku sekunde sem se še v zraku tolažil, da bo vse OK, v naslednjem delčku pa sem že bil kakšna dva metra pod morsko gladino; zajelo me je neskončno število zračnih mehurčkov, ki sem jih potegnil s sabo. Jakuzi. Vedno uživam v tem prvem stiku z vodo, ko pride pod neopren in se počasi segreje na telesno temperaturo. Tokrat nisem. Srce je utripalo kot noro, voda v maski pa me ni motila, da ne bi hlastno pogledal pod ladijski trup. Nešteto rib vseh barv, morskega psa pa nikjer. Potem sem pogledal proti dnu, morda kakšnih 25 metrov pod mano sem skozi zaveso zračnih mehurčkov opazil prijatelje, ki so čepeli na tleh in gledali proti meni. Še malo sem spustil pogled in kar začutil, kako mi je neopren potegnilo med ritnice! Le kakšen meter pod mano se je morska zverina pravkar obračala proč od mene, ker bi jo drugače zajahal. Adrenalin je dobesedno špricnil po žilah! Zverina ni bila ogromna, a kakšnih dva in pol metra je vseeno nabrala v dolžino. Elegantna, aerodinamična, pravi stroj za ubijanje. Pred gobcem in ob njem so plavale majhne ribice, čistilci. Če so postale preveč nadležne, je hlastnil proti njim. Vse to sem opazil morda v sekundi ali dveh, v naslednjih nekaj sekundah pa sem že bil na dnu, pri čemer sem ves čas gledal na vse strani. Prepričan sem, da je bil to moj najhitrejši potop ever. Ko sem imel hrbet ob grebenu, sem se umiril in dolgo dolgo opazoval elegantno žival. Pravzaprav dve. Pravzaprav tri. Trije so krožili pod ladjo! Srce je razbijalo kot noro, dihal sem sunkovito. To za potapljača ni dobro, prehitro podiha zrak, a si nisem mogel pomagati. V vodi z morskim psom! Če bi mi kdo še pred mesecem razlagal, da bom šel v vodo vedoč, da je nekje v bližini zverina, bi mu izmeril temperaturo. Res. Zdi se mi, da že od leta 75, kar je Spielberg posnel Žrelo, nisem šel niti v toplice z nelagodnim občutkom! Kaj bi lagal …
Nismo jih zanimali
Opazoval sem elegantne živali in se počasi umiril. Niso me ogrožali, pravzaprav jih niti najmanj nisem zanimal. Vsi trije so v ves čas ponavljajočih se krogih krožili pod ladjo, milijoni rib ob grebenu in nekaj potapljačev zanje kot da nismo obstajali. Jasno, nisem bil užaljen zaradi njihove ignorance in čez čas sem bil zmožen opaziti tudi druge živali in rastline. Zaradi katerih sem pravzaprav sploh prišel na safari v Egipt. V spomin sem si priklical navodila za ta potop in počasi zaplaval do lepot, na katere je še izrecno opozoril divemaster. Fascinantno in čudovito kot vsakič, le da sem tu in tam kljub vsemu vseeno previdno pogledal čez ramo, ali so kužki še vedno pod ladjo … Ko sem potem na vrvi pod ladjo delal varnostni postanek na petih metrih, strahu pred bližajočim morskim psom ni bilo več. Le še občudovanje. In seveda že ščepec objestnosti. Počakal sem, da je pes odplaval mimo mene in se potem premaknil par metrov v levo, prav na črto krožnice, ki jo je tako vztrajno risal. Spet je zaplal adrenalin, ko se je zverina elegantno in počasi začela bližati mojemu obrazu, pa se je pojavil rahel dvom. Zakaj sem se ji pravzaprav postavil na pot?! Ko je bila od mene še morda meter ali dva in ko je neopren spet začelo skoraj vakumsko vleči med ritnice, se mi je z zamahom repne plavuti izognil le toliko, da bi se ga še vseeno lahko dotaknil z roko. Ki pa je bila na srečo preveč odrevenela! Nikoli v življenju še nisem videl tako hladnih in brezizraznih oči. OK, saj verjetno imajo takšne oči in takšen pogled vse ribe, nisem kaj dosti razmišljal o tem, ampak tako ostrih zob pa res nima vsaka …
Konec potopa
Zaključil sem potop, pomagali so mi na krov. Ko sem si slekel neopren, sem se pridružil kolegom, ki so na vrvico privezali zmrznjeno ribo, ki naj bi jo imeli za večerjo in jo vrgli v vodo. Fasciniran sem bil, kako hitro so vsi trije priplavali na površje! Igrali smo se z njimi kakor z mladimi mački, ki lovijo papirnato kroglico na vrvici, pravzaprav so se kot kakšni kužki zaganjali za na vrvico privezano ribo, ki smo jim jo spretno izmikali, da je niso snedli. Ko smo jih privabili povsem do ladje, da bi jih skoraj lahko pobožali, so se užaljeno umaknili, a ko je riba spet pljusknila v vodo, so se v hipu obrnili proti njej. Samo zamišljam si lahko, kakšne čute morajo imeti, da so med vsem tistim valovanjem in našim vpitjem lahko razločili pljusk mrtve ribe. In sem se malo zamislil. Namreč, pod vodo sem se rahlo urezal v ostro koralo, ker sem se potapljal brez rokavic, a ker sem bil že tako globoko, da je bil barvni spekter okrnjen, sem kar nekaj časa mislil, da imam na nartu zataknjeno zeleno algo, ki blago valovi z vodnim tokom. Šele ko me je začelo peči, sem doumel, da mi iz ranice mezi kri. Ki so jo morski psi zagotovo zavohali, pa jih očitno ni kaj dosti zanimalo. Verjetno imajo Egipčani kar prav, ko trdijo, da ob koralnih grebenih, kjer je hrane na pretek, ljudem niso nevarni. Ne vem. Tedaj, v vodi, me ni bilo zelo strah, pravzaprav nisem niti kaj dosti razmišljal o tem, le zdaj, s časovno distanco, se počutim kot tisti osemdesetletni starosta lovske družine, ki so ga nadebudni mladci nadlegovali z vprašanjem, kdaj ga je bilo na lovu najbolj strah. Je malo razmislil in potem počasi povedal, da takrat, ko je proti njemu tekel lev, njemu pa je zatajila puška. In, kaj ste storili, so vprašali osupli. Usral sem se, je prostodušno priznal starček. Saj mi bi se tudi! so bili iskreni mladeniči. Ja, ampak jaz sem se zdaj …
Zase lahko povem le to, da sem že začel varčevati za naslednjo ekspedicijo. Ker ko enkrat izkusiš na lastni koži …
Rdeče morje
leži med Afriko in arabskim polotokom. Na severu je s Sueškim prekopom povezano z Mediteranskim morjem in je zato med najbolj prometno obremenjenimi morji na svetu, saj po njem potuje tovor med Evropo in Azijo. Dolgo je približno 1900 km, na najširšem mestu pa doseže 300 km. Njegova povprečna globina je okoli 500 m, dno se najgloblje spusti do 2500 m, ima pa ogromno plitvin, ki so nadvse pomembne za podvodni živelj in korale. Rdeče morje je eno bolj slanih in toplih morij, kar je posledica izhlapevanja in vetrov (vanj se ne izliva nobena reka) in je habitat prek 1100 vrstam rib (tudi 44 različnim vrstam morskih psov), od katerih jih vsaj 10% živi samo tam, in 200 vrstam koral. Ime je najverjetneje dobilo pa sezonskem cvetenju rdečih alg pod vodnim površjem, morda pa tudi po z minerali bogatem bližnjem rdečem gorovju (Harei Edom) …
Ekosistem
Rdečega morja je bogat in raznolik. Za potapljača so najlepši in najbolj zanimivi koralni grebeni, ki se raztezajo ob obali pa tudi na odprtem morju. Prava eksplozija barv in oblik, ki se je z besedami ne da opisati. Predstavljajte si risbo najbolj divjega pragozda, ki jo daste pobarvati majhnemu otroku! Med njimi pa nešteto neskončno pisanih rib vseh oblik in velikosti. Človek niti ne ve, kaj bi sploh gledal, čemu posvečal največ pozornosti. Če si privoščite enotedenski safari, je zelo verjetno, da boste videli tudi najbolj zaželene – poleg različnih morskih psov tudi morske želve, jate delfinov, mante, morske krave … Potapljanje med koralami pozorno nadzirajo, da se ne dela škoda, potapljaš se brez rokavic. Strogo je prepovedano kar koli odlomiti ali vzeti za suvenir, pri letališki kontroli lahko zakomplicirajo že zaradi navadne školjke! Drugače pa so ljudje nadvse prijazni, voljni pomagati, živijo od turizma in “bakšiša”. Relativno poceni, včasih tudi ne, odvisno od vaših barantaških izkušenj. Cene potapljaških safarijev so zelo različne, odvisne od sezone in od tega, ali ste na ladji ali na kopnem. Na kopnem malo ceneje, a to pomeni, da vas morajo na kakšen potop voziti tudi uro ali dve daleč, če si na ladji, pa se le oblečeš in skočiš v vodo … Poleti je voda vroča, ozračje ubijalsko (a so vsi prostori seveda klimatizirani), pozimi pa zelo prijetna (do 25 stopinj), le veter zna biti nadležen. Z letalskim prevozom si lahko Rdeče morje privoščite tudi že za 500 EUR ali manj …
Damijan Šinigoj
