Potapljaški izlet v tropsko Rdeče morje je gotovo želja vsakogar. Meni žal nikoli ni zneslo: datumi so bili taksni, ko imam šolo in ne morem pustiti študentov samih.
Novembra lani se mi je končno nasmehnila sreča: Kostja, sicer študent kemije, je iskal sopotapljača za izlet na Rdeče morje v tednu 19-26.1.2009. Torej po koncu zimskega semestra na naši šoli in pred vsakoletnim seminarjem iz optičnih komunikacij. Končno nekaj zame, kar ne nasprotuje mojim šolskim obveznostim!
Pot do koralnih grebenov in živo pisanih ribic ni preprosta. Letalo vzleti iz Dunaja v zgodnjih jutranjih urah. Zato sva se s Kostjo odpravila na pot že dan prej, v nedeljo 18.1. Jaz z avtobusom do Ljubljane in od tam naprej s Kostjo z vlakom do Dunaja. V zgodnjih jutranjih urah so se nam pridružili se organizator Bojan in ostali udeleženci, doma večinoma z vzhodnega konca Slovenije.
Letalo najprej pristane v znanem letovišču Sharm el Sheikh na južni konici Sinajskega polotoka, od tam pa nadaljuje pot do Marsa Alam. Letališče Marsa Alam je sredi vzhodne Egipčanske puščave. Egipčanska obala Rdečega morja je bolj malo obljudena. V bližini Marsa Alam sicer pospešeno gradijo sodobna letovišča. Mi smo se odpravili se naprej na jug se dve uri z avtobusom do pristanišča Hamata, kjer je se prava divjina.Tu smo se v ponedeljek 19.1. popoldne vkrcali na potapljaško ladjico Nile Sat 102. Na njej je devet udobnih kabin v podpalubju. Jaz in Kostja sva dobila zadnjo, deseto kabino na vrhu ladje, poleg enake kabine za posadko. Poleg nas dvajset turistov potapljačev so na ladji se nas vodic Ahmed in posadka osmih Egipčanov.Na ladji smo se najbolj bali guncanja in morske bolezni. Kostja je iz previdnosti vzel s sabo celo malo lekarno. Sva imela srečo! Kljub kabini na vrhu ladje in občasnim metrskim valovom, ko se je ladja guncala tudi +/-45 stopinj od običajne lege, nihče od naju ni fasal morske bolezni. Manj sreče so imeli v podpalubju. Se manj nas organizator Bojan, ki je fasal gripo in se ni mogel niti enkrat potapljati z nami. Zamašen nos in ušesa sva imela tudi jaz in Kostja, no tu so pomagale kapljice za nos, se bolj pa morska voda.
S Kostjo sva se udeležila vseh 21 možnih potopov za skupno 1384 minut pod gladino Rdečega morja. Na dan smo delali po štiri potope. Jutranji pred zajtrkom, dopoldanski, popoldanski in nočni. Prvi dan potapljanja, v torek 20.1. je odpadel jutranji potop, ker je morala naša ladja počakati se policijske formalnosti. Zadnji dan v nedeljo 25.1. smo naredili le jutranji in dopoldanski potop, da nam je ostalo 24ur do poleta z letalom nazaj domov.
Na ladji so imeli 12 litrske aluminijaste jeklenke. Polnili so nam jih, odvisno od nase sreče, nekje od 195bar do 220bar. Aluminijasta jeklenka je zahtevala 2kg do 3kg več svinca od naših običajnih železnih. Temperatura morja je bila povsod 23C, kar pomeni, da smo s taksno jeklenko in običajno mokro neoprensko obleko delali potope dolžine od 60min do 75min. Globoko nismo sli, saj je večina življenja v Rdečem morju zbrana na koralnih grebenih tja do globine 20m. Globlje od 20m je samo tema in mrtve korale.
Cel teden je pihal različno rahel severni veter. Naso ladjo so zato vedno vezali na zavetno južno stran koralnih grebenov. V zavetju grebena, ki je razbijal valove, se je ladja manj guncala, da med zajtrkom, kosilom ali večerjo krožniki niso frcali naokrog po jedilnici. Že v torek ponoči se je ladja odpravila na jug skoraj do zemljepisne širine meje s Sudanom, od tam pa počasi nazaj na sever proti port Hamata. Sredi morja smo videli le gore v daljavi na zahodu.
Pod vodo nas je zanimalo predvsem življenje: trde korale, mehke korale in živo pisane ribice vseh možnih oblik in velikosti. Ostalih nečlenarjev je razmeroma malo, videli smo le nekaj polžev. Ampak eden je bil res maxi in cel rdeč. Tudi rakov je razmeroma malo v primerjavi z našim morjem. Mimo ladje se je večkrat pripodila jata delfinov, enkrat tudi morski pes. Ta je prestrašil jato letečih rib, ki so poskakale iz vode naravnost v mrežo našega kuharja.
Na vrhu grebena sva s Kostjo srečala želvo. Nisva pa videla mante, kar so opazili drugi potapljači, prav tako v plitvini. Na enem od grebenov sem zaprosil vodica Ahmeda, da namesto kosila grem šnorkljat na vrh grebena. Zdaj mi je zal, da tega nisem storil večkrat. Vrhovi grebenov so komaj pol metra do meter pod vodo, tu je dosti svetlobe in največ življenja. Ampak z jeklenko tja ne moreš, ker si neokreten in te visoki valovi lahko vržejo v skale. Poleg valov smo na določenih grebenih srečali tudi močne tokove, da smo morali plezati po štriku z nase ladje in nazaj do nje.
V Rdečem morju je kar nekaj razbitin ladij, ki so treščile v koralne grebene in se potopile poleg njih. Nas razbitine niso kdo ve kaj zanimale. Namesto ogleda ene znane razbitine smo prepričali vodica Ahmeda, da smo naredili dva potopa na grebenu Um Khararim. Ta ima razvejano omrežje podvodnih rovov na globini približno 6m s čudovitimi igricami sončne svetlobe. Če te seveda ne zmoti 2m dolga murena, ki zapira pot skozi kakšno ožino?
Čez dan je bilo na krovu ladje prav prijetno toplo. Sam sem si odvlekel blazino prav na vrh ladje in si med torbami uredil prostorček za sončenje. Tu sem med zaporednimi potopi celo uspel pregledati dva doktorata, kamor so me v službi pač stlačili v komisijo. Zadnji dan sem isti prostor uporabil za sušenje opreme.
S Kostjo nisva imela kakšne silne foto tehnike. Samo en mali podvodni fotoaparat Sealife 320 s fiksnim fokusom. Prve dni sva se poskušala z nastavitvami, zato je večina dobrih slikic nastala v zadnjih dneh. Ker so tropske ribice razmeroma velike in voda res bistra, nama fiksni fokus ni predstavljal večje omejitve. Med vsemi potopi sva si fotoaparat podajala in danes več ne veva, kdo je avtor posamezne slikice, če na isti slikici ni gor eden od naju.
Zadnji dan, v nedeljo 25.1. popoldne smo se odpravili na obisk vasice Hamata. Zvečer se je posadka potrudila, predvsem natakar Hosem, z družabnimi igrami, da smo se vsi nasmejali. V ponedeljek 26.1. avtobus do Marsa Alam in potem letalo brez vmesnih postankov na Dunaj. Lepo vreme nam je omogočilo čudovit razgled najprej na dolino reke Nil in potem na vzhodne gorske otoke: Rodos, Lesbos in drugi.
Na Dunaju smo pristali pozno popoldne, nas vlak pa naj bi odšel iz Dunaja šele sredi noči. Na srečo sta Martin in Gašper ugotovila, da imata v avtu dovolj prostora se za naju in najino opremo. Popeljala sta naju do Ljubljane in nama prihranila eno neprespano noč na vlaku. Kostja se je v Ljubljani tako lotil reševanja slikic in filmčkov s sesute SD kartice, da sva zvečer imela že vse slikice nazaj.
Sam sem se odločil za malo sirši izbor, zato to sporočilo pošiljam v šestih kosih. Poleg slikic sva posnela tudi več filmčkov, ki so preveliki za elektronsko pošto. Torej naju čaka se predstavitev v klubu.
Moj končni zaključek je popolnoma uspelo pohajanje po Rdečem morju. V tako omejenem času je skoraj nemogoče doživeti se kaj več. Velik del tega uspeha je zasluga mojega sopotapljača Kostje, ki se je pod vodo izkazal zares zanesljiv in vzdržljiv.
Matjaž Vidmar
