Ne vem, kje začeti in končati, zato bo tale potopis brez repa in glave, ampak z vsebino :). Dogajati se je začelo že na Brniku, ko je priskakljal Bojan in nam »začetnikom« razdelil manjkajočo potapljaško opremo in nas zasul z vsemi navodili in napotki kot na primer, kam spraviti baterije in vložke, da ni priporočljivo izgubiti kart in še mnogo več.
Ahmed (naš egiptovski vodič/potapljač) nas je počakal že na letališču v Hurghadi, kjer smo se primerno opremljeni zbasali na avtobus proti Marsa Alamu, kjer nas je že čakala naša ladja Makharita. Rahlo zbiti smo se malo po eni ponoči končno vrgli v »flikce« do jutra, ko je sledil prvi DIN DON in Ahmedov krik BRIEFIIIING. DIN DON in BRIEFING… pa tudi BREAKFAST, LUNCH in DINNER so bili kriki, ko smo se vsi zgrnili v salon po napotke za potope ali pa navalili na hrano, ki je bila mimogrede zares dobra – celo tako dobra, da sem tudi jaz pridelala skoraj kilco v enem tednu, pa sedaj ne vem, ali naj krivim kuharja ali pa kar Bojana, ki je zakuhal tole naše »trpljenje«. Še posebej pa smo trpeli na zgornji palubi, kjer so bili sončni žarki in pa morje samo naši. Srednja paluba je bila glasbeno središče, saj sta Aleš in Denis skrbela za glasbo in je bila kitara nemalokrat v uporabi, ko pa je počivala, pa je špilal I-pad. Pa smo počasi prišli do tarokerskega središča, do salona, kjer je za Štajersko mizo kar pokalo po šivih in so se vsake toliko kar stekla zatresla, pa naj je šlo za enko ali pa »petlja«. No, pa tudi mi Gorenjci nismo bili ravno od muh, saj smo v svoje vrste privabili našega odvetnika Mira in pa starega tarokerskega mačka Iztoka. Pa še nekaj smo dokazali, in sicer, da nismo tako škrti, kot se govori, saj je bilo na »gorenjski« mizi vedno kaj za prigriznit ali pa za poplaknit.
Že v nedeljo popoldan nam je Pozejdon (se mi zdi, da je bil malo podoben Matiču) skupaj še z ostalimi potapljaškimi mački pričaral nepozaben krst. Sicer smo imeli na svoji strani odvetnika Mira (pa ne Senico), ki pa je vsake toliko časa malo pozabil, da nas brani in nam še pribijal kazen. Koleki so bili v večini v tekoči obliki in kaj kmalu se je po glavah in maskah pretakalo tudi pivo, vmes pa smo razkuževali z domačim zdravilom in seveda slano vodo. Se je pa na koncu vse lepo izteklo, batine so bile bolj mile in tudi samo en krog okoli ladje smo smeli preplavati v vodi polni klobukov; res škoda :).
Pod vodo smo bili kot kakšna hudo dobro opremljena vojska, saj so predvsem Vito, Bojan, Matjaž in Robi s svojimi fotoaparati dajali vtis podvodnih specialcev. Uroš je bil opažen tudi na 30+ metrih, saj je njegov shorti kar sijal pod vodo. Sandi in Roman (tudi iz gorenjske naveze) sta pofotkala vse kar leze in gre, pa tudi vse, kar je pod vodo že na milijone let, Tjaša pa je z njeno žabico in »šlepanjem« na Ahmedov oktopus poskrbela, da smo bili Ločani povsod vidni. No, da ne omenjam Tomaževega in mojega ne ravno blestečega balansiranja (psst), ki pa se je proti koncu (upam) kar popravilo, seveda po zaslugi vseh ostalih izurjenih potapljačev, ki jih je bilo pod vodo v veselje gledati in opazovati. Nejc, Marina in Petra so bili v vodi skupaj z Bojanom vedno prvi in se »grebli« za želve in hammer heade, medtem, ko je Marinin Bojan stražil ladjo in vsake toliko malo posnorkljal. Viktor in Uroš sta nevidno drsela med koralami, Igor pa je »ušel« Petri in je seveda ugotovil, da je z Gorenjci pod vodo najlepše, a ne?! Ana je včasih zjutraj še malo poležala in je ribice sanjala, pa tudi Lovro ni bil od muh in je zapravil kakšen potop.
Moje praznovanje rojstnega dne pa je bilo itak več kot enkratno in res si nisem predstavljala, da bom nekoč pila šampanjec pod vodo v tako dobri družbi in na tako lepem kraju. Saj je bilo kot v kakšni poročni dvorani in še enkrat HVALA vsem za enkraten dan, seveda tudi za torto in mojo novo medaljo :).
Za konec pa samo še tole: Potapljaški safari je ZAKON in verjamem, da se bomo še videli in naslednjič obujali spomine na Makhariti, ali pa kakšni drugi ladji.
Tina Prevodnik, Škofja Loka
