»POTAPLAŠKA PRISEGA«
Kak deklica mala in vesela
pred televizijoj sen večkrat sidela,
pa v tisto kišto strmela,
in vidla risanko: Ariela!
Pa enkrat po mesti gren jas,
pa vidin na zidi oglas:
»Če keri v vodo rad skoče,
naj pride med nos, potaploče!«
Takoj me je nekej prevzelo,
poglejala sen na debelo;
ne vidiš pač vsakšni den morskih diklin,
ki plavajo hitro, takak delfin.
Napela sen močno svoje oči,
kak küra, gda kokot ji na hrbet zleti,
takoj sen prijovila se na tečaj,
ki sem vedla, tan ziher za mene bo kaj.
»Kej, je to? Baba al riba?«
je dedek tan poleg ugiba,
»Sen stori pa nesen še vida ki iti
dikline, ki mela bi luske po riti!«
Se doma jin čudno je zdelo,
kej me je te zej naenkrat prijelo,
ker doma sen pač s Prlekije,
dikline, ki mela bi luske po riti!«
Al v meni se želja je vnela,
biti glih takak Ariela,
bi rada pod vodoj živela,
in školke na cicekih mela.
Tan se je voda ne nikdar častila,
zato ker pač nema v sebi promila,
zato še jin bol je čüdno bilo,
kej me naenkrat zej vleče v vodó.
Tota želja je v meni ostola
še ko sen se v šolo podola,
ali tan sen se pač navičila,
da vse je ne takša idila.
Al jaz sen posebna, jaz sen pač Petra,
pod vodoj čen biti več kak dvo metra!
Jaz čen zaj biti edina z družine,
ki si pod lokvanjon lehko počine!
Tan sen nesrečna spoznola,
da Ariela pač nebon postola,
zato, ker mi škrge falijo,
če v vodo gren – te sen adijo.
Prešinlo me nekej je v glovi
in mi poredno to provi:
v vodo pač nemreš oblečeni –
sigurno do moški tan slečeni.
Vse se je v meni podrlo,
moje načrte požrlo,
deklica morska nesen postola,
sen zaključila šolo, na faks se podola.
Ko prišla prva je ura
že bila sen mokra kak pura,
so zvezali bombo mi lüfta na križ
in plavala sen kak ftoplena miš.
Na žalost sen te ugotovila,
ka sen se malo vkaníla,
moški oblečeni kak za pozimi,
v vodo so šli – takak eskimi.
Izpit, ki ga prinas nihče nema,
sen položila brez problema,
pa so na mene pokazali prst:
»Čaka te samo še tauharski krst«.
Al vseeno je b´lo zanimivo,
tan na tečaji smo zvedli vse živo;
kak se gre v vodo, kak se priprovi,
kak se potunka, pa kak vün sprovi.
Zato pa pred vsemi vami obečan,
pret kak se s Pozejdonon srečan,
da se potoplala z glovo bon jaz,
čeglih man jo včasih bolj za okras.
Sej nan je niti tak hüdo ne šlo,
dokič smo brez lüfta ne bli pod vodo,
zej pa že vemo ge knof se drži,
tisti, ki lüft nan v masko tiší.
Takak riba spretna bon v vodi,
naj le Jezus gor po joj hodi,
jaz pa bon rejši dol pod vodoj,
tan se ne derejo bar nad menoj.
Na tečaji sen se zej vse navičila,
zaj se bon brez skrbi potopila,
če pride Panonsko morje čez cejt,
naj se le vrne – jaz sen perejt.
Na konci, bog Pozejdon, ti se me usmili
da mo lehko s potaploči fküp hodili,
če pa nan kej narode de šlo,
pa malo zamiži na eno oko.
Petra Zemljič, oktober 2014
