Ste videli tisto jato rib? Pa hobotnico, ki se je skrivala v razpoki! Pa morske zvezde in polžki, celo taki beli s črnimi pikami! Anže je celo videl majhnega rakca. Kako je lepo tam spodaj! To je standardni, navdušenja in vtisov polni pogovor potapljačev na koncu potopa. Vsak želi povedati svoj najljubši trenutek, ki ga bo dolgo hranil v spominu.
Zame se je vse skupaj začelo bolj klavrno. Po teoriji na suhem, ki se je na koncu izkazala še za kako pomembno, smo odšli na bazen nabirat teoretične izkušnje. Vsaj zame se je tukaj začelo trdo delo. Pod vodo sem plavala kot ”morski konjiček” (t.j. popolnoma nepravilno), ali pa sem bila na površini in tega sploh nisem ugotovila. Krilila sem z rokami in iskala ravnotežje, kot da sem vsaj deset metrov pod morjem. Ko sem prvič praznila vodo iz maske med potopom, sem zbežala po zrak iz bazena, ker to pač v vodi ne gre. Mislim, da sem spila toliko vode, da se je gladina v bazenu znižala za slab centimeter. Ampak z (malo) več vaje, dobro voljo in jeklenimi živci inštruktorjev, sem na koncu izvedla vse vaje zelo dobro. Na tem mestu naj se zahvalim vsem inštruktorjem v potapljaškem klubu PRO DIVE, ki so nas pripravljali na potope, se z nami trudili, nas mirili in brisali solze. Vsakemu tečajniku so se individualno posvetili in nas na potope pripravili več kot odlično.
Pred prvim potopom v morju sem bila precej prestrašena, srce mi je razbijalo ”na polno” in misli so uhajale na vse strani. Ampak, ko smo se potopili in začeli raziskovati kraljestvo Pozejdona, sem pozabila na vse strahove in se prepustila ter uživala v potopu. Težko opišem vznesenost, veselje, navdušenje nad svetom in živalmi, ki sem jih videla v morju. Bojan nas je peljal do hobotnic, plavali smo med jato rib, videli morsko zvezdo, polžke in školjke ter celo potopljeni čoln. Boštjan je pripovedoval, da je v čolnu videl še tranzistor. Potapljači so super družba, zabavni, veseli in klepetavi ljudje. Povedo veliko zgodb in radi imajo življenje. Prav tak je bil tudi sprejem novincev med potapljače. Bilo je smešno, slano, mrzlo – preveč pa ne smem povedati, da ne pokvarim presenečenja sprejema za nove generacije potapljačev.
Naj zaključim s sloganom društva, pridi, če si upaš in dodam še svojo misel, da ti zagotovi ne bo žal.
Polona, vesela in ponosna OWD potapljačica
