”Kot potapljač si v vodi breztežen in se lahko premikaš v vse smeri. Blizu si svobodi ptice ko plavaš v vseh treh dimenzijah” je rekel Dennis Graver. Verjetno smo se vsi vpisali na tečaj potapljanja z mislijo, da bomo lahko sedaj dihali pod vodo, opazovali čudesa morskega sveta in vsaj za čas potopa pustili vse vsakdanje skrbi na kopnem ter enostavno plavali v brezčasni modrini.
V naši skupini je bilo osemnajst ljudi polnih pričakovanja in vznemirjenja. Takšni smo se skoraj vsi 28. marca v ponedeljek zbrali v hotelu Betnava na prvem predavanju. Po vsakem predavanju smo vedeli več in posledično smo želeli čim prej vse tudi sami varno preizkusiti. Tako smo po končanem predavanju v ponedeljek pisali izpit. Na srečo smo zraven lahko imeli knjige, ki smo jih dobili na začetku predavanja in tudi Bojan in Boštjan sta bila zelo prijazna in nam vse kar še nismo najbolje razumeli tudi še enkrat razložila. Izpit je opravila cela skupina in to je bila naša vozovnica do kopališča Pristan, kjer je potekal praktični del.
V Pristanu smo se zbrali v četrtek 7. aprila. Odšli smo v klubske prostore, kjer sta nam Bojan in Boštjan razložila kaj bomo delali prvi dan na bazenu. Naučili smo se kako zmontirat in demontirat kompenzator, jeklenko in regulator. Kasneje smo na bazenu vadili le plovnost in praznjenje maske v vodi. Tako smo pridno vadili in se naučili dihanja v paru, dihanja z oktopusom…
Z vsem pridobljenim znanjem smo se v soboto 16. aprila ob petih zjutraj odpravili do potapljaškega centra Kostrena. Razdelili smo se po sobah, se oblekli v neopren, sestavili opremo in že smo zabredli v mrzlo morje. Vsi smo bili malo živčni in vzhičeni pred našim prvim potopom, vendar smo vse nekako pozabili ko smo se potopili. Vadili smo plavanje brez maske in plavanje v paru. Ko smo prišli iz vode, nas je zeblo še bolj kot pa pod vodo. Pri drugem potopu smo že bolj opazovali okolico in videli kar nekaj rib, morskih zvezd, ježkov… zvečer je sledil najhujši del vsega. Krst. Prošnje so bile napisane, ”koleki” pripravljeni, čakali smo le Pozejdona, da nas sprejme v svoj svet. Naslednji dan sta sledila še dva lepa potopa, pri katerih smo uživali že kot pravi potapljači. Na poti iz Kostrene smo se ustavili v restavraciji, kjer smo pojedli kosilo in Bojan nam je razdelil potapljaške izkaznice in diplome.
Tako smo vsi postali potapljači začetne stopnje (OWD). Ponosni in navdušeni smo nadaljevali pot proti domu. Doma smo dali opremo hitro namakat v vodo, da se je razsolila, kasneje smo jo posušili in jo naslednji dan vrnili Bojanu.
Hvala Bojan in Boštjan za uresničitev otroških sanj pa se vidimo na tečaju AOWD.
Jerneja Pregl
