LOV ZA MORSKIM KONJIČKOM

Opogumljeni od novic o nadpovprečno dobri vidljivosti slovenskega morja, napovedih lepega vremena in želji, da bi občudovali piransko in fieško podvodno floro in favno, smo se v soboto zjutraj (pravzaprav sredi noči) odpravili proti slovenski obali.

Zaradi zgodnjega štarta smo v Piran prispeli pred sedmo uro zjutraj. Mesto je bilo leno in zaspano in samo prvi kopalci, ki so počasi prinašali brisače na plažo, so motili naš prihod pred Potapljaški center Norik in pripravo opreme. Ker v centru še ni bilo koga, je večina s prtljago odšla do mladinskega centra, kjer smo spali, in šele njihovem prihodu nazaj, po prvi oziroma dveh, treh… kavah in po pregledu terena smo pričeli s pripravami na potop. Preden smo se lahko zagnali v vodo, je Boštjan opravil briefing in določil pare. Žal smo že pri prvem potopu ugotovili, da nam Egipčani ne bi zavidali vidljivosti, saj je bila ta dan zelo slaba, kljub temu pa nismo obupali in smo med morskimi travami iskali morske konjičke. Žal neuspešno. Po potopu smo si privoščili kosilo in počitek na soncu (in v senci) in se nekaj po tretji uri popoldne ponovno odpravili v vodo. Tokrat smo se skušali orientirati v toplem slovenskem morju skoraj 90 minut – poleg potopljene rimske ceste, čeprav si ne moreš zamisliti, da je bila to nekoč cesta, je bil potop zelo zanimiv. Videli smo kar nekaj rakovic, morske kumare, nekaj koral, majhne in večje ribe vseh vrst…

Tisti, ki so se odločili za nočni potop, so si pripravili opremo, ostali pa smo se v potapljaškem centru, kjer so nam dali na razpolago tudi kopalnico, stuširali in pospravili stvari. Skupaj smo se odpravili proti Muzeju podvodnih aktivnosti, vendar smo se nekateri ustavili že prej na osvežilni pijači, na kateri smo se kasneje zbrali vsi. Naše druženje je bilo polno smeha, pripovedovanja anekdot in načrtov, kam gremo na naslednji potop.

Po prekratki noči v mladinskem centru smo si na terasi privoščili zajtrk ter se odpravili po avtomobile in po opremo v center. Ena od slabosti Pirana je vsekakor prepoved prometa v mestu, kamor lahko za namen dostave pripelješ samo v jutranjih urah. Hitro smo pospravili stvari in se odpeljali proti Fiesi, kjer se je spet zataknilo zaradi parkiranja, vendar smo tudi to prepreko uspešno rešili in naše stvari razporedili po kamniti plaži. Ker je iz trenutka v trenutek postajalo bolj vroče, smo si spet najprej privoščili hladno pijačo v senci, nato pa opravili dva zanimiva potopa, na katerih smo napeli oči in pretaknili vse skale in kamne, da bi našli morske konjičke. Žal nismo imeli te sreče, zato bo treba slovensko morje obiskati še enkrat. Vabljeni z nami 🙂

 

Jasmina

error: Kopiranje onemogočeno
X