Nič ni lepšega kot zbežati pred hladnimi in meglenimi jesenskimi meseci na toplo Rdeče morje. Sonce pri nas v teh mesecih le redko pokaže svojo podobo, medtem, ko se v Egiptu kar težko skriješ pred njim. Temperature zraka okrog 30-35 stopinj, temperatura morja 29-30 stopinj. Kaj bi si človek sploh še želel več.
Naša vožnja se začne kot vedno, na Brniku. Tokrat pozno zvečer in let preko noči. V Egipt smo prispeli kot Pepelke, malo po polnoči, svojih čeveljcev (plavutk) pa nismo pozabili na kakšnih stopnicah. Po vožnji iz letališča v Hurgadi do pristanišča in ladje je čas minil v tišini in v trudu, da bi vsaj malo zaspali. Vznemirjenost pa je bila prevelika. V vseh mislih je bilo pričakovanje novih potopov, izzivov, novih podmorskih dogodivščin. Le kaj nas čaka tam na jugu Rdečega morja….bo kje kakšen kuža (morski pes), delfini, mante,…?
V pristanišču nas je počakala Makharita – ladja, ki bo v naslednjih sedmih dneh naš dom. Prvi dan je bil namenjen morski vožnji proti smeri St. John’s koralnim grebenom. Ekipa se je uigrala, spoznala in začela se je velika dogodivščina. Edino, kar je zmotilo skoraj idealno sliko je bil rahel vetrič, ki je postajal vedno bolj močan. In kjer je veter, so tudi valovi. Ja, ti so postajali vedno večji in večji. Začela se je naša avantura – divja vožnja po morju. Člani posadke se sicer niso kaj veliko vznemirjali. Vedno bolj pa so vznemirjali naši želodci. Res hvala za Jadran Galenski Laboratorij, ki izdeluje nujno potrebno Dramino za takšne primere. Ta je rešila marsikateri problem, seveda le, če si jo vzel pravočasno. No, vsaj stare zaloge Dramine so se porabile. Pot iz enega grebena do drugega je bila namreč podobna divji vožnji. Več si lahko ogledate v galeriji slik ali na kakšnem filmčku na youtube. Odkrito povedano….noro dobro je bilo. Od začetka je malce nenavadno, toda, ko se človek navadi, je jezdenje valov pravi užitek.
V vmesnem času pa smo si odpočil v zavetrju kakšnega koralnega grebena in v globini morja. Globine pa so nas presenetile s koralami grebeni nenavadnih oblik, barvitimi ribicami, mirom, čudovitimi koralami, ipd. Neizmerna lepota podvodnega sveta nas je vse znova prevzela. Še posebej očarljiv je podvodni svet ponoči. V vodi vidiš žarke svetilk in bliskavice fotoaparatov. Kot kakšne podvodne kresničke. Naši fotografi so neumorno polnili svoje spominske kartice in praznili baterije. Ujeti vsak trenutek in vsaj del lepote tega, mnogim očem skritega sveta, je prava umetnost. Bravo naši fotografi.
Satayah, Dangerous reef, Small Gotta, Big Gotta, Um Khararin, El Hemira….mimogrede ABU – je arabski naziv za očeta in je pogosto tudi del imena grebena. Pred imeni grebenov pa lahko najdemo tudi naziv UM , ki pomeni v arabskem jeziku mama. Lepa imena za grebene imajo. Gotovo zato tudi najdeš veliko veliko življenja na njih. Morene, teh je bilo povsod res veliko, ki se zdi, kot da hlastajo po zraku, »nabildani« napoleoni, butterfly fishes, ki so kot morski metuljčki, ki nikoli ne plavajo sami ampak vedno v paru. Z bodicami obdarjene lion fishes, in z modrimi pikami poslikani skati (le kdo jim je dal modre pike, pink barva bi jim bolj pristajala). Fluorescentni polžki, ki so resnično majhni in jih komaj najdeš. Meduze, v katere se skoraj zaletiš, če tvoji so-potapljači ne opozorijo nanje. Smešne morske kumare, ki v Rdečem morju niso črne in so pravo umetniško delo. Parrot fishes, ki bi nujno potrebovale roke našega Jožeta, da jim popravi zobe. Nerodni trigger fishes, nemirne in bojevite anemonfishes (beri nemoti, klovni). Naglavni okrasek v obliki roga nosijo v morju unicorn fishes (upam, da niso prevarane in jim je rog zato zrasel). Veličastne tune (njami), Zorro ribe ali burrfishes(napihovalke), ki se lahko v svojem življenju samo 3-5 krat napihnejo, potem pa umrejo. Kornetfishes, ki so tanke, dolge, elegantne kot igle, in še bi lahko naštevala …. Čas po potopih pogosto mine v listanju knjig s tropskimi ribicami in z iskanjem njihovih imen. Mogoče bi bilo bolj preprosto, če bi se lahko z ribicami pogovarjali. Včasih si prav lahko predstavljam, kako bi ta pogovor izgledal in se nasmejem. Le kaj bi lahko vprašal ribo?
Ustavili smo se tudi na domu delfinov (Delfin reef). Naši potapljači so pokazali svoje plavalne in »snorkljarske« izkušnje in zaplavali z njimi. Prečudovit dom so si izbrali. Ob divji vožnji in zaradi pomanjkanja adrenalina smo se spustili tudi v podmorske jame. Labirint kanalov in rovov pod vodo je resnično svojevrsten izziv, še posebej če imaš klavstrofobijo. No way, je bila reakcija mnogih. Pa vendar se splača zbrati pogum in zaplavati v globine podvodnih jam. Priznam, da panika na prvem takšnem potopu ni bila ravno majhna. Ampak, vsi smo preživeli. Zato je bil podvodni labirint Um Khararin-a enkratna izkušnja. Bilo je fenomenalno. Jame imajo svoj čar. Še posebej je čudovita igra svetlobe. Neopisljivo. Priporočam.
Čas pod vodo prehitro mine. Zaradi dobre družbe pa so tudi dnevi na ladji hitro minevali. Ahmed, naš vodič pod vodo in inštruktor je poskrbel za naše potope in MANGO. Peljal nas je tudi na grebene, kjer smo resnično uživali v prečudovitih podvodnih parkih. Hvala za to. Po potopih pa nas je čakal ohlajen mango. The best. Tako dobrega še nismo jedli. Bojči je poskrbel za dogajanje in za to, da je pregnal morske pse pred nami, saj je bil v morju vedno prvi. Moramo mu dati neko medaljo za to. A vseeno, brez njega ne bi bilo vsega tega in vseh vtisov in fotk, nepozabnih potopov in divje vožnje po morju. Bojan hvala v imenu celotne posadke potapljačev. Neverjeten si. Edino kar te prosimo, da si nabaviš druge brikete za morske kužke, očitno teh, ki si jih imel tokrat, ne marajo preveč.
Ostalo je še nekaj neizpolnjenih želja. Videti bi želeli še to pa ono…. Dobro je, da je ostalo še kaj skritega in prikritega našim očem, drugače ne bi bilo več želje po safariju na Rdečem morju. Tako pa …ekipa, vidimo se drugo leto. Gremo novim dogodivščinam naproti. Z novo škatlo Dramin. Se vidimo.
Mateja Fink
