Kako sem spoznala, da sta »šnorklanje« in potapljanje dva različna pojma? Sem tisti tip šnorklarja, ki si pri tem opravilu obvezno opeče hrbet. Moje »potapljanje« z navadno masko, dihalko in plavutmi za otroke je dosegalo največ dva metra v prostem stilu ali kakor me je pod vodo pač obrnilo. Takrat namreč še nisem nič vedela o nevtralni plovnosti. Potapljanje – to pa je bilo nekaj, kar dotlej ni bilo moja stvar. Nekaj, kar počnejo drugi in se mene ne tiče. Tako sem vsaj mislila.
Ne da bi zares razmislila, sem se po partnerjevem nagovarjanju prijavila na tečaj v potapljaškem klubu Pro Dive v Mariboru. Najprej seveda – teorija. Kot na tečaju za vozniški izpit. Na teoretičnem delu tečaja spoznaš tehnikalije okoli potapljanja, opremo, morebitne zdravstvene zaplete… Kmalu mi je postalo jasno, da je gledanje ribic pod vodo še najmanj, na kar moraš kot potapljač biti pozoren. In tako se je začelo – dileme, dvomi, ali bom zmogla? Misel potopiti se več kot 1 meter pod vodo me je preganjala skozi ves tečaj. Pravzaprav me je povsem prestrašila. Kaj, če ne bom mogla izenačiti pritiska v ušesih? Kaj, če se izgubim? Kaj, če me prime krč? In najpogostejše vprašanje (beri strah): kaj, če mi zmanjka zraka? Pač misli vsakega bodočega potapljača, ki se je potapljanja lotil malo obotavljajoče.
Ker pač vaja dela mojstra in ker se potapljanja ne da naučiti sede v predavalnici, je sledil mokri del tečaja. S ta pravo opremo in zaresnimi globinami. Že obrabljen kliše pravi, da je vsak začetek težak. Zame je bil težak tudi po kilaži. Sem bolj lahke kategorije, nič kaj težja od vreče cementa. Ko sem nase prvič dala potapljaško opremo, so najprej klecala kolena. V vodi pa sem odkrila, da je kompenzator plovnosti odlična iznajdba. Ne samo, da se z njim uravnava plovnost pri potapljanju, ampak te drži nad vodo kot otroški rokavčki. 🙂
V kratkih, a dragocenih treh tednih smo se naučili, kako izprazniti masko pod vodo, izenačiti pritisk v ušesih, prilagoditi zrak v kompenzatorju… In za marsikoga najpomembnejša lekcija: kako pomagati »buddy-ju«, ki mu je zmanjkalo zraka v jeklenki. Ko pa osvojiš vse varnostne poduke, pa je zlitje z morskim svetom čudovito.
Strah ima velike oči in bojda jaz tudi, sploh pod vodo v maski, kjer se vse stvari zdijo večje za 25 odstotkov (kot boste izvedeli na predavanju). Ampak potapljaška izkušnja je čudovita in občutek zmage nad strahom je neprecenljiv. Z besedami ni mogoče opisati trenutka, ko spoznaš, da je ni stvari, ki je človek ne bi mogel preseči. Pa čeprav te pod vodo mora inštruktor občasno držati za roko 🙂
Dragica Križaj – OWD (open water diver)
